Pre mnogo godina, možda čak i više od 20 naletim u nekoj antikvarnici na knjigicu naslovljenu kao MIOZOTIS i verovatno je ne bih ni uzeo u ruku da pisac ne beše moj prezimenjak; delo objavljeno 1921. godine, zbirkica pričica, filozofsko-basnolike orijentacije, poneka čak i određena vrsta fantastike. Kupim to i stavim u svoju biblioteku. Odmah sam znao da ću je jednom, nekada, nekako preštampati i sačuvati od zaborava, knjigicu o kojoj jedini tekstić ikada pronađen i na internetu zabeležen stoji na slovenačkom: http://www.dlib.si/v2/Preview.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-AFH268PF (http://www.dlib.si/v2/Preview.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-AFH268PF) /. A. G. M. B. Kneževič: Miozotis. Beograd. 1921. Kaj je «miozotis»? Pisatelj nam ga je opisal takole: Miozotis. Konji spremni čekaju: ti češ otiči. Zbogom! — Kada budeš jednom za trenut ostala sama, zaklopi oči i usni onaj dan, kad smo išli u šumu i ukraj puta ubrali spomenak! — Spomeni me se!» Založniku se je z veliko potrato papirja vendarle posrečilo spraviti 25 takih odlomkov in drobnarij na celih 28 strani srednje osmerke. Knjiga je torej prav pohlevno drobna. Če ne bi bil ovojni papir pošteno debel, je sploh ne bi bilo kaj videti. Človek pa kolikor toliko prikima nekaterim teh drobcev, odlomkov, igračk ali «špilerajev»f. kakor se lepo po jugoslovansko zna izražati v jezikovnem oziru prav nič nežnočutni g. Kneževič, — večini pa skomigneš z ramo, ker so z vso posiljeno poezijo vred kakor «presovano cvieče«. Kaj bi n. pr. rad sledeči »miozotis«, res ne vem: «Pauk. — Črni krstaš pauk razapeo je svoje tanane mreže i uhvatio malu šarenu poljsku leptirku. — Leptirko, sečaš li se crnog krstaša pauka?! —.» Prav močno duhovit in poetičen se mi takisto ne zdi «miozotis» o «Jesenji grizeti(!)», za katero modro ugotavlja, da «došla je jesen« in da «ti nisi više ono vragolasto devojče, u providnoj svili, sa zabačenim golim rukama...», ampak zdaj je na tebi «... cicana rekla (Ročk!!) ...» Tajcole je: Kadar, se iz jezikovne iridolence ne morem ali ne znam izraziti, grem in junaško ukradem kletemu Švabi besedo, zapišem jo po svoji okorni fonetiki in nanjo še obesim zares domači sufiks «ič», pa dobim besedo n. pr. šporetičj ki se ji kajpada prav nič ne pozna «Sparherd»! Drugače ni v vseh 25 odlomkih prav nič tipičnega srbskega, narodnega. Beseda gre samo o «ružama u providnoj svili itd«. Tudi ves način izražanja kaže, da ta «poezija» ni torej zrastla doma, med tistim toliko obgovorjenim »narodom«, ampak da je revna in nerodna snimka tujih vzorcev, a ne najboljih. Pravemu umetniku raste prava umetnost samo iz domače zemlje!
Zanimljivo. Da li možemo da uskoro očekujemo novo izdanje?