jedan intervju, pa još jedan intervju

[sigismundus]

prvi intervju

Ugodni pazinski zrak doveo je na Istrakon 2004 osobu bez koje SF u susjednoj Sloveniji ne bi postojao. Bila je to prigoda za razgovor koja se ne propušta.
ŽIGA LESKOVŠEK: Stanje u slovenskom SF-u je loše!

razgovarao: Boris Švel
--------------------------------------------------------------------------------


Žiga Leskovšek jedna je od stožernih pojava slovenske SF scene. Aktivan je tijekom tridesetak godina kao prevoditelj, recenzent, kritičar. K tome je bio pokretačkom snagom žanra znanstvene fantastike u Sloveniji, kako na profesionalnoj, tako i fandomskoj razini, što ga čini jedinstveno kvalificiranim dati prikaz stanja u slovenskom SF-u.


Možete li nam opisati kako je počeo razvoj organiziranog SF-a u Sloveniji, kako je tekao, a osobito suradnju s društvom Sfera?

Malo je neobičan bio taj početak. U Sloveniji smo krajem sedamdesetih čuli da je osnovana udruga Sfera, na brzinu smo formirali inicijativni odbor društva Nova i došli smo na SFerakon kao takav odbor, još nismo ni bilo društvo. Tako je počela ta suradnja. Tada je u Ljubljani djelovala još i Sekcija za spekulativno umetnost u kojoj je bio, recimo, Matjaž Šinkovec, a pojavila se i Konstelacija iz Celja. Izgledalo je kao da smo nekakva velesila, no - moram reći - malo toga se dalje razvilo. Došli smo dakle na Sferakon. Imao sam u Zagrebu puno prijatelja: Neven Antičević koji danas vodi "Algoritam" i njegovo poslanstvo SF-a se još vidi, zatim Krsto Mažuranić, Bruno Ogorelec, Vojko Kraljeta i drugi... U ono doba smo svi pisali, prevodili, međusobno komunicirali. Suradnja se i dalje razvijala. Izdavali smo fanzin "Nova" - sjećam se da su se Zagrepčani tada jeli od muke kako mi izdajemo fanzin (smijeh). Ali su iste godine pokrenuli "Parsek", pa smo se onda mi jeli (smijeh). Oni ga još izdaju, ali kod nas je došlo do čudnih stvari... Ne bih se upuštao u detalje, ja sam samo pisao i prevodio, no uvijek ima oportunista, ljudi u udrugama kojima je samo do osobne afirmacije. Pa se djelatnost Nove počela polako gasiti...

No, tada je Slovenija ugostila i Europsku konvenciju SF-a?

U to doba smo organizirali dva velika skupa: Eurocon 1983. godine u Cankarjevom domu u Ljubljani. Svi su se skupili, gostovao je Aldiss, bilo je puno ljudi, bio je to vrhunac udruge Nova. No, nakon toga nismo posustali: imali smo Orwellovo leto 1984., bila je to druga međunarodna konvencija, s puno predavanja, filmova...

Koja je bila vaša uloga u svemu tome?

Pa, pišem već tridesetak godina: kao autor, esejist, recenzent, prevoditelj... Bio sam bio predsjednik društva Nova, nekoliko mandata. Dosta sam surađivao i sa "Siriusom", bio sam i ondje recenzentom. Puno se radilo. No, kad je došlo do postupnog gašenja udruge Nova, nisam je mogao sam održati, niti sam htio biti sam. Umjesto toga, osnovao sam poduzeće "Terra" d.o.o., u okviru koje sam izdao antologiju Terra 1989. godine. Ni to poduzeće više ne radi, pa radim pod firmom Žige Leskovšeka. Objavio sam devet zbirki prijevoda, s povremenim komentarom.

Bili ste dakle recenzent slovenske priče za zagrebački "Sirius"...

Dobrano sam iskoristio tu poziciju, jer nisam čekao slučajne slovenske priče, već sam potražio takve priče sam, prema svojem znanju slovenskog science fictiona. Odabirao one koje su bile zbilja dobre, molio autore za suglasnost i pisao recenzije. Tako je u "Siriusu" objavljeno nekoliko doista fenomenalnih slovenskih priča koje se inače ne bi pojavile. U to doba imali smo zbilja plodnog autora, imenom Miha Remec, osam njegovih priča je tiskano, premda je on primarno romanopisac. Njegov roman Prepoznavanje sam predložio za nagradu Sfera, i on ju je dobio 1981. godine. Remec je bio fasciniran, ja sam bio počašćen, a momci iz Sfere zadovoljni jer je roman bio dobar. Na mala vrata sam uvodio dobre priče, onda su ljudi u Sloveniji to vidjeli, pa sam mogao objaviti ne samo stare, već i nove radove. Primjerice, priču Žalosni virtuoz Same Kuščera ("Sirius" br. 120, op.ur.), koja se u Sloveniji nije mogla objaviti jer je bila predugačka. Tek petnaestak godina kasnije Kuščer ju je objavio u Sloveniji, u zbirci! Tako sam "gurao" slovensku kulturu u Hrvatskoj.

Kakva je situacija danas?

Loša. Za mene se doduše nije ništa bitno promijenilo, još uvijek radim i pišem, no situacija je loša. Cijelo vrijeme sam recenzent za list "Življenje in tehnika" i kuću "Tehniška založba", što znači da svaka priča koja se napiše prođe kroz moje ruke. I malo ih doista i prođe. Mislim da sam jedan od omraženih slovenskih kritičara. Moje recenzije uglavnom su negativne. U najnovijem broju "Življenja in tehnike" (br. 3, ožujak 2004., op.ur.) je priča Strah Andreja Rakovca i to je priča svjetske razine. I to je prva slovenska priča nakon dvije i pol godine! Ne popuštam! Dok me ondje drže, priče će biti svjetske razine.

Koliko godišnje prođe slovenskih priča kroz vaše ruke?

Malo. Desetak, petnaestak. Ne biste vjerovali, za svaku napišem podulju recenziju, dvije-tri kartice, kao što je nekad radio i Krsto Mažuranić. No, nisam uzgojio autore. Ni jednoga, dobivam iznova besmislice od novih ljudi. Dobro, bio je Pavlovec, on je objavio četiri priče, onda je prestao pisati, ne znam zašto. Sada je tu Rakovec, ovo mu je treća priča, i na nju sam ponosan.

Starija generacija?

Ne pišu. Remec, Gradišnik, Pečjak, Kuščec - otišli su. Nema kod nas pravog medija. "Življenje in tehnika" objavljuje kratke priče, do dvadeset i pet kartica, ali to nisu ni novele ni romani.

Kako stoji s izdavanjem knjiga?

Romani se prevode, ali malo. Kad se pojavio film Starship Troopers, jedan nakladnik je odlučio tiskati taj roman, a ja sam mu pisao uvod. No, što s lošim romanom koji je izišao trideset godina prekasno? Objavljeno je nešto od Ursule Le Guin, pa i Anne Rice, ali to su usamljeni primjeri. Ova potonja nije ni SF, ali pričamo o fantastičnoj književnosti... Tu je i problem prijevoda: pozvali su me napisati recenziju romana Windhaven Georgea R.R. Martina (pisano zajedno s Lisom Tuttle, op.ur). Dobar autor, dobar roman, no prijevod je bio toliko loš da sam preporučio neka se ne prevodi. Bolje ga ne prevesti, nego da bude izgubljen za tržište zbog lošeg prijevoda! Konačno, postoji privatni nakladnik koji objavljuje SF, Bojan Meserko, no ni on to ne radi kako treba! Sve u svemu, romani se tiskaju radi otkupa po knjižnicama, da se pokriju troškovi, a ne radi prodaje...

Uvoz knjiga?

Uvoze se strane knjige, uglavnom serijali: Star Trek, Star Wars, Asimov, Clarke, paperback je oko 4000 tolara (oko 125 kuna, op.ur.). Knjige domaćih autora su skuplje, ali mi ni nemamo broširanih izdanja, jer se nakladnicima ne isplate.

Fanzini, konvencije?

Ništa. Posljednja konvencija bila je 1984., fanzini su se odavno pogasili nakon nekoliko brojeva.

Zvučite mračno.

Tako jest. I još nešto: SF je jedini živući žanr u Sloveniji. Nema horrora, fantasyja, westerna, krimića. Predlagao sam listu "Dnevnik" neka pokrene objavljivanje kvalitetnih kratkih priča, no ondje postoje neki nekvalitetni, skraćeni, neautorizirani polu-prijevodi, pa su me odbili!

Najljepša vam hvala!



pa, nek bude još jedan intervju. ovaj je iz Dela, slovenačkog dnevnika. nek mi se nebo smiluje. a i vama, jer je na slovenskom.

drugi intervju:

Pogovor z Žigo Leskovškom, ki mu življenje izpolnjuje veselje do znanstvenofantastične literature


Žiga Leskovšek je naše gore list. V nekoliko mlajših letih sva skupaj gulila klopi v jeseniški gimnaziji. Takrat se je resda zdelo, kot da zeva med nama generacijski prepad, a valovi življenja so ga že naslednji hip zalili in brž zatem naplavili Žigo kot malodane osrednjega nosilca ideje znanstvene fantastike na Slovenskem. Ves čas so prenikale vame kapljice njegove pozornosti, dokler ga končno nisem izbezal iz njegovega idiličnega gnezda pod Dobrčo. Približno takole je bilo:


Poznam te kot neomajnega navdušenca za znanstveno fantastiko(ZF), kot nekoga, ki je svoje življenje podredil tej edini zvrsti literaturi in mu je vse drugo, s poklicem in službo vred, le drugotnega pomena, oziroma vredno toliko, kolikor mu omogoča hoditi za tem edinem ciljem. Ne glede na to, kolikor me privlači ZF, me navdušuje dejstvo, da si tako razločno iz enega kosa rezan in da svojo predanost lahko dokažeš z vrsto knjižnih prevodov in verjetno kar nepreglednim številom časopisnih in revijalnih prispevkov. Od kod gorivo za ta tvoj ogenj in ali imaš na Slovenskem kaj dosti tekmecev?


Znanstveno fantastiko sem spoznal v osnovni šoli, pritegnila pa me je širina idej, neobrzdanost domišljije, svoboda duha. Šele z leti sem odkril umetniški užitek, ki ga nudi prebiranje leposlovja in krog se je počasi zaključil. Tako prebiram in prevajam znanstveno fantastiko še dandanes; skoraj dobri dve desetletji bo tega. Ugotovil sem namreč, da so književna matica in ostali literarni žanri preveč togi, da ne dajejo dovolj poleta domišljiji, da s togimi, formalnimi normami preveč brzdajo duha. In čeprav dokaj pogosto prebiram tudi tekste, ki ne sodijo v ZF žanr, le redko naletim na prozo, ki me popolnoma zadovolji.
Da, res sva skupaj gulila klopi v jeseniški gimnaziji in kasneje na fakulteti. Samo da sem bil jaz sprva dijak in kasneje študent. Stanko Klinar pa vseskozi profesor. Res je neverjetno, kako se življenje obrača in šele takrat, ko se takole ozremo nazaj, vidimo, kaj nas je usmerjalo in kje ležijo naše korenine.
Tisto o idiličnem gnezdecu pod Dobrčo je seveda le od daleč videti res. V Ljubljani opravljam čisto pravo šihtarsko delo-šiht, to je pravi jeseniški pojem - četudi izšolan anglist in geograf in andragoški delavec.

Potem je treba tvoje delo še bolj pozdraviti. Spoštujem ljudi, nekatere celo občudujem, ki preraščajo okvire vsakdanje rutine in onkraj šihta iščejo božansko iskro, da jim poglobi in osmisli življenje. Zakaj je tvoja božanska iskra skočila ravno na prevajanje tovrstne literature?

Prvotni razlog verjetno leži v tem, da sem bil prisiljen za}eti prebirati tovrstno literaturo v tujem jeziku, ker je slovenskega čtiva enostavno zmanjkalo. Po drugi strani pa  stremim za tem, da svojo izkušnjo in tudi sam kvalitetni vrh ZF žanra posredujem naprej in oplemenitim umetniško izkušnjo slovenskih bralcev. Posredujem  tisto nenavadno in velikokrat skorajda nedojemljivo umetniško izkušnjo, ki je ne bi našli nikjer drugje. Znanstvena fantastika namreč ni samo relativno zapostavljena literarna zvrst, to je tudi poseben način mišljenja, ki dobesedno odstira nove horizonte in ponuja pogled na vsakdanje življenje v novi luči.

Na vprašanje specifike ZF žanra se bova še vrnila, vendar pa bi se za trenutek zaustavil na morda nepomembnem vprašanju. Ali je po tvojem prevajanje znanstvene fantastike težje kot prevajanje drugih žanrskih tekstov?

Na vprašanje, če je tovrstno prevajanje težje, bi težko odgovoril. Prav gotovo je izredno specifično. Pri tem ne gre toliko za prevajanje nekakšnih novih skovank, dejansko novih besed, ki jih zahtevajo tuji in futuristični svetovi. Največja težava je v prevajanju že znanih besed v novih, še neizkušenih kontekstih, ko te besede pridobijo nov pomen. To je lahko resnično izjemen izziv, obenem pa tudi zadovoljstvo, da prevajalec v svoj jezik lahko vpelje bodisi nov besedni pomen, novo izpeljanko ali pa kar novo besedo.

Kaj sploh privlači bralstvo, da prebira znanstveno fantastiko? Da so ji tako kot ti skoraj fanatično privrženi?

Znanstvena fantastika temelji predvsem na domišljiji, ki pa je ena najosnovnejših posebnosti človeštva vse od njegovega nastanka. Domišljija je ena najžlahtnejših kombinacij in z njo vedno znova iščemo in opredeljujemo odnose in to tako izkušene kot še neizkušene. Realne in izmišljene. In če ne bi bilo tako bi človek verjetno še dandanes s kakim ostrim kamnom odiral ubito divjad. No, medtem ko drugi žanri bralstvu omogočajo, da spoznajo svet, v katerem živijo globje in bolj podrobno, utrdijo pogled in povečajo dojemljivost, pa ne storijo ničesar, da bi razširili zorni kot, spremenili način mišljenja in smer pogleda. ZF preusmerja bralčev pogled na realnost z neke nove zorne točke, tako da jo bralec lahko ocenjuje in vrednoti mimo ustaljenih in z izkušnjami utrjenimi navadami in mnenji. ZF torej ne poustvarja sveta v katerem živimo, saj kot umetniški žanr ne omejuje domišljije, temveč raziskuje našo stvarnost z vseh mogočih zornih kotov. To pa pomeni, da mora biti bralec pripravljen na določene izzive in da mu ni vse prinešeno na pladnju. ZF je pač literatura, ki spodbuja razmišljanje in jo pač prebirajo tisti, ki jih razmišljanje stimulira. Samo razmišljanje s tem postane potreba, katero bralec poteši z branjem znanstvene fantastike. Zato so bralci znanstvene fantastike svojemu žanru privrženi, delujejo v klubih, prirejajo kongrese, podeljujejo nagrade in v nekem pogledu je to tudi moj odgovor, zakaj sem privržen temu žanru.

Ampak je pa še nekaj več?

Seveda. Sem pač prevajalec, kritik, recenzent, esejist. Rad imam žanr, ki me umetniško zadovoljuje, rad imam slovenski jezik in izzive, ki mi jih postavlja prevajanje. Rad imam angleški jezik, iz katerega prevajam in moram reči, da je tovrstna dejavnost prav gotovo ena najlepših na svetu.

Prej si omenil specifiko ZF žanra. Kaj pravzaprav označuje ZF žanr, poleg tega, da se dogaja bodisi v prihodnosti ali pa v vesolju? Skratka, kot si dejal, v še neizkušenih okoljih.

Poenostavljeno bi dejal, da je specifika znanstvene fantastike njena funkcionalnost. Ta se kaže v načinu pisanja, v namernem preskakovanju določenih razlag, v notranji in zunanji semantični strukturi, v pogosto uporabljanem prijemu postavljanja na glavo celotne pripovedi, ko se bralec šele na koncu zave, za kaj sploh gre. Tukaj je še problem konfliktnosti oziroma odtujenosti od realnosti, ki je včasih popolnoma očitna, drugič komaj razpoznavna. Pač pa prav to omogoča novo videnje sveta, v katerem živimo. V bistvu sem popolnoma prepričan, da je mogoče znanstveno dokazati, da pri branju proze, ki je omejena z realističnimi okviri ne prihaja do miselnih preskokov, ki jih zahteva branje ZF leposlovja. Da je za branje ZF potrebna večja angažiranost, večja dovzetnost in tudi večji napor. In prav vse to ohranja možgane aktivne, da ne atrofirajo, ustvarjajo se nove miselne poti, bližnjice, ki jih lahko spodbudijo samo novi mišljenjski vzorci. Pot dokazovanju tovrstnih zakonitosti vodi prek del Chomskega in njegove transformativne generativne sintakse, ki lahko le na pičlih nekaj straneh, v matematično-lingvističnih formulah, strne celotno slovstvo kateregakoli jezika. Naslednja stopnja je študij pomenoslovja, pomena posameznih besed, ki so stvar proučevanja transformativne generativne semantike in podrobna, analitična, primerjalna analiza dveh tekstov, teksta, ki poustvarja realnost in teksta, ki pluje na krilih domišljije in spodbuja premike v mišljenjskih procesih, bo prav konkretno pokazala, kje in zakaj prihaja do kvalitativnih razlik v mišljenju. In lepega dne bom prav gotovo zaoral ledino na tem področju.

Kaj pa znanstvenost znanstvene fantastike?

Znanstvenost znanstvene fantastike je v njenem pristopu. Znanstvenem pristopu. To pomeni samo to, da so ideje, zamisli, predpostavke logično razdelane in izpeljane v pripovedi. Pa četudi so v nasprotju z znanstvenimi spoznanji. Včasih so se okoli tega kresala mnenja, vendar je ta relativno mlad žanr, ki mu nekateri pripisujejo komaj dobrih sedemdeset let, odrasel in dozorel. To je literatura, ki se ukvarja z nami, našimi pogledi na svet in je v nekaterih pogledih veliko realnejša od literarne matice oz. glavnega toka književnosti.

Kaj pa tekmeci?

Seveda je v Sloveniji še veliko prevajalcev in tudi nekaj poznavalcev, vendar ne poznam nikogar, ki bi se tako s srcem zapisal znanstveni fantastiki, kot sem se jaz. Sicer pa je nedavno tega v zbirki literarni leksikon, kot 41. zveščič, izšla knjižica Metke Kordigel o znanstveni fantastiki, v kateri je avtorica izjemno poglobljeno in objektivno orisala položaj znanstvene fantastike v Sloveniji in svetu. Tudi teoretsko. V bistvu nam je lahko le žal, da je knjižica tako drobna, saj bi še kako prav prišla podrobnejša analiza sodobnih tokov, vendar bo na to pač treba še počakati. Študija Metke Kordigel je temeljno delo pri nas, pisano z izjemnim občutkom in pretanjenim poznavanjem žanra, in čeprav je v nekaterih ocenah izredno skopa, pa ni zaradi tega nič manj temeljita. Omeniti bi bilo še treba, da je avtorica tehtno in s premislekom preučila dela svojih predhodnikov, njene knjižne ocene pa so izjemno zanimive in vredne premisleka. Kot protiutež, kot droben pomislek, pa bi dejal samo to, da po mojem mnenju polaga nekoliko preveliko pozornost na proučevanje zakonitosti delovanja družb in sistemov, medtem ko bistveni poudarek verjetno le leži v proučevanju človeka kot posameznika. In to prav zato, ker se znajde v primežu najrazličnejših družb in sistemov. No, ampak to je z moje strani že skoraj pikolovstvo.  

Te ta razgledanost po svetu ZF in izurjenost po učnih letih prevajalstva podžigata k izvirnemu ustvarjanju? In kako je z izvirno ZF na Slovenskem nasploh?

Seveda bom prej ali slej začel pisati izvirne zgodbe. Idej imam dovolj, volje in zavzetosti tudi in prepričan sem, da bodo tudi moji prozni teksti vredni branja. Marsikaj imam v mislih, skoraj bi lahko rekel, da sem nekatere stvari v glavi že napisal. Zaenkrat pa sem se zapisal prevajalstvu in esejistiki in program dela, ki sem si ga začrtal, mi bo vzel še kar nekaj let.
Žal so založbe v precejšni meri zanemarile ZF knjigo, kar se pozna tudi pri številu domačih avtorjev in njihovi ustvarjalnosti. Pisatelji kot so Miha Remec, Vid Pečjak, Samo Kuščer, Franjo Puncer, Marjan Tomšič, Frane Tomšič tvorijo nekakšno hrbtenico slovenske ZF, vendar je nova slovenska ZF knjiga že takšna redkost, da bi jo bilo treba skoraj zaščititi. Edino, kar se dogaja novega, je na področju kratke proze, vendar je večina avtorjev, ki objavlja v periodičnem tisku še dokaj neizkušena. Nekoliko paradoksalno je, da je bralstva dovolj, saj so v našem kulturnem prostoru našli svojo nišo tako hrvaški kot srbski založniki, mnogi pa berejo ZF kar v angleščini. Žal slovenski založniki dokaj kvalitetnega knjižnega programa iz šestdesetih let niso znali nadaljevati in so ga sčasoma popolnoma opustili. Kar se pozna predvsem na mladih rodovih.

Menda niso mladi ustvarjalci prepuščeni čisto sami sebi?

To sicer ne, dejstvo pa je, da se mora pisanja lotiti najprej vsak sam in nato tudi prestati vajeniško dobo. Samo za ilustracijo naj povem, da sleherni avtor, ki naslovi svoj literarni prispevek na revijo Življenje in tehniko, prejme pisni odgovor s podrobno recenzijo, zakaj je zgodba sprejeta ali zavrnjena. To je avtorjem v veliko pomoč. V načrtu imam tudi krožke kreativnega pisanja, kjer se bom povezal z mentorji po osnovnih šolah in potem z mladimi, neizkušenimi avtorji skupaj tekste ovrednotil in jim predlagal izboljšave. Nekakšno ustno recenzentsvo, osnovni namen pa je priprava teksta za objavo.

Vtis imam, da resna, osrednja, visoka literatura - ne vem, po katerem pridevniku naj sežem, da ne bo užaljena, ti ji praviš matica- gleda na ZF kot na svojo malo sopotnico, ki ji sicer ni v napoto, vendar ji privošči komaj kaj več kot vzvišen nasmešek. Ali to pomeni, da spada ZF v nekakšno odrinjeno, drugorazredno literaturo, kamor bi bilo mogoče šteti recimo vesterne in (drugo) trivijalno literaturo - če je ta pomisel/delitev sprejemljiva/pravilna. Zdi se, da je trivijalno vse čemur se velika gospa literatura milostno nasmiha. (V resnici si je ta drugovrstna literatura pridobila s strani literarnih analitikov/zgodovinarjev kar precej pohvalne pozornosti. Bi mogel začrtati razmerja med temi vejami in plastmi besedne ustvarjalnosti? Morda določiti vrednost?

Kot prvo bi rad povedal, da se s tem, ko se ukvarjam z žanrsko literaturo ne čutim prav nič odrinjenega in ne mislim, da sem le sopotnik osrednjega toka književnosti. Vedeti moramo, da je bila večina pomembnejših del literarne matice med bralci izredno priljubljena, da pravzaprav govorimo o žanrski literaturi in da tudi v današnjih žanrih nastajajo klasična dela sodobne literature. Naj omenim samo Stephena Kinga, mojstra grozljivk. Pa tudi znanstvene fantastike. Ni daleč čas, ko bo zazvel svoje mesto kot eden najpomembnejših ameriških književnikov vseh časov. Za pisca Roberta Silverberga, ki tako ali tako ustvarja v ZF žanru, pa kritiki že danes pravijo, da je največji živeči pisatelj, ki ustvarja v angleškem jeziku. Menim, da je pomembno tisto, kar ljudje berejo, prav tako pa sem prepričan, da dandanes nastajajo romani, ki so veliko boljši od takoimenovane klasike literarne matice, o kateri so se kritiki že imeli čas izreči. Branje znanstvene fantastike človeku vtisne nove poglede na klasifikacije, meje in žanrsko pripadnost. Bistvena naloga umetnika je raziskovanje človeške duševnosti v vseh razsežnostih, ne da bi ga pri tem omejevale neke dogovorjene, konvencionalne norme. V tem pogledu je literarna matica pravzaprav podžanr znanstvene fantastike, saj obravnava samo delček človeških izkušenj, ki jih opisuje v standardiziranem, realističnem slogu kot mimikrija življenja. Ne da bi kakorkoli podcenjeval tovrstno realistično pisanje, vendar potrebujem in hočem nekaj več. Neki pisec, James Ballard, je nekoč dejal, "...da ga ni planeta, ki bi nam bil bolj tuj kot Zemlja, da smo slepi in gluhi, ko zremo prek pokrajine in da smo sami sebi največja neznanka." Zelo težko bomo prišli do bistveno novih spoznanj s klasičnimi prijemi glavnega toka književnosti, potrebni so novi vidiki, nova obzorja, vprašanja, ki jih je treba postavljati na način, ki si ga ne moremo niti predstavljati. To pa je naloga znanstvene fantastike. In če glavni tok književnosti obravnava takšna vprašanja na načine, ki so podobni pristopom ZF, potem to počne v alegorijah, sanjah, vizijah. In če je literarna matica v tem uspešna, prihaja do podobnih rezultatov kot v ZF leposlovju. In rekel bi, da meje ne razdeljujejo, temveč povezujejo.  Proza nam mora nuditi umetniški užitek, postavljati mora vprašanja, ponujati odgovore in nas spreminjati. In če je temu tako, potem ni važno v kateri žanr sodi zgodba, ki jo pisatelj pripoveduje. Rekel bi celo, da se v nekem smislu ukvarjam z avantgardo pisateljske ustvarjalnosti in lahko vam zagotovim, da sem tako v grozljivkah, vesternih in kriminalkah našel že marsikatero malo mojstrovino, za katero v svoji prvotni nepoučenosti ne bi nikoli pričakoval, da bi lahko nastala v nekem "manjvrednem" žanru. Prav tako pa so mi dala polno zadoščenje dela Anne Kavan in njeni zapiski iz umobolnice ali njen nadrealistični roman Led. Ali kratke zgodbe OHenryja. Oba pa uvrščamo v glavni tok književnosti. Kaj pa Orwell in Huxley? Da ne bo nazadnje kdo dejal, da tako dobra pisatelja ne moreta pisati ZF? 1984? Vrli novi svet? Meja ni. So samo dobre in slabe knjige in žanrovska opredelitev knjig je prej ali slej domislica knjižnih trgovcev, ki bralstvu lažje, na enem mestu ponudijo branje, ki ima neke skupne značilnosti. Pisatelje, ki uporabljajo podobne izrazne metode, postavljajo podobna vprašanja in, kot je v ZF, do skrajnih meja burijo domišljijo. In tako kot knjigarji zaradi lažje klasifikacije razvrščajo dela posameznih avtorjev skupaj na polico (pa kateregakoli žanra so), tako so zaradi lažjega pregleda označili in razvrstili tudi žanre v celoti. In seveda so notri tudi stvari, ki bi morda bolj sodile kam drugam, tako kot se posamezni ZF romani znajdejo v drugih žanrih ali celo v književni matici. Primer je Kurt Vonnegut, ki je izrecno prepovedal, da se njegove knjige uvrščajo v ZF žanr, čeprav priznava pripadnost svojih knjig znanstveni fantastiki. Razlog v njegovi odločitvi je izključno tržne narave. Zaradi tega, ker njegova dela niso odrinjena na nekakšne, manjvredne police z znanstveno fantastiko, ga kritiki sprejemajo z večjo naklonjenostjo. Nihče se ne zmrduje nad tisto "neživljenjsko" fantastiko, ki  gre toliko ljudem v nos, bralcev ZF pa takšna odločitev prav nič ne moti.

Vrednost je prej ko slej v sporočilnosti, to je tisti vsebini in tisten načinu sporočanja, ki seže do srca. Vsaka literatura konec koncev meri na to, da prizadene človeka in se zato ukvarja s človekom, četudi v prikriti obliki, pod takim ali drugačnim plaščem. ZF velikokrat ni drugega kot ščit za pomembno sporočilo, nekakšna sladka vaba za bralca, da to didaktiko z užitkom pogoltne. Spominjam se zgodbe "Nesmrtni bard" Isaaca Asimova, ki je prisrčna satira na človeško (profesorsko) vasezagledanost in nečimrnost (od mrtvih vstali Shakespeare namreč pade na izpitu iz angleščine), in zgodbico "Žalostinka za prašičji rod" Williama Kotzwinkla, ki pod videzom/plaščem živalske zgodbe ognjevito poziva okrutnega dvonožca homo/(homa) sapiensa k sočutju do štirinožnih življenjskih sopotnikov in k omilitvi krvoločne sebičnosti. Spominjam se Fantastičnega potovanja (spet Isaaca Asimova), ki je v jedru čisto pravi, pristni in iskreni učbenik človeške anatomije in fiziologije. Spominjam se odlomkov, napisanih v bleščečem, v srce segajočem slogu, ki bi brez zardevanja lahko sedli v izbrano druščino "tazaresne" literature, da neverjetne domiselnosti fabuliranja niti posebej ne poudarim. Izhodišče, ki kliče po visoko kvalificiranem prevajalcu, če drugega ne.

Tukaj je teško reči kaj več. Znanstveno fantastična dela se izredno poglobljeno ukvarjajo z objektivno stvarnostjo in človekom. Njegovimi upanji, stremenji in vedenji. S tem ko ZF uporablja drugačen zorni kot, tovrstna literatura lahko bistveno prispeva k poglobljenemu dojemanju sveta okoli nas. To ni beg iz stvarnosti, čeprav se tudi v temu žanru najdejo pisci in založniki, ki propagirajo hitro, lahkotno branje, tako ki gre človeku iz glave tisti trenutek, ko stopi iz podzemske železnice ali mestnega avtobusa. Ampak tovrstna proza nas niti ne sme zanimati.

Gotovo pa v pogledu človeške relevantnosti in eo ipso privlačnosti obstoji tudi tu močan razpon med deli- ali kot bi rekli, obstoji občutna vrednostna/estetska razlika med slabšimi in boljšimi deli.

Znanstvena fantastika je postala tržno izredno uspešna, kar se bistveno odraža na njeni kvaliteti. V povprečju seveda. Vse več je balasta, vse manj je angažiranih romanov, vse več je kiča. Sicer pa je to prav povsod. In mislim celo, da je v znanstveni fantastiki tega relativno manj kot drugje. No, ampak navedimo nekaj glavnih razlogov. Znanstvena fantastika in njena ikonografija sta postali temeljni del sodobnega sveta. Na filmu, v likovni umetnosti, v stripu, v življenju. Knjižni trgovci so to seveda zavohali, dobesedno najemajo pisatelje, da napišejo nadaljevanja kakega svojega uspešnejšega dela. In kot po pravilu je sleherno nadaljevanje slabše. Poznamo filme o Terminatorju in Predatorju z mišičnjakom Shwarzenegerjem. Pa o tujcih oz. Osmem potniku, kot so ga poimenovali pri nas. Knjig, ki so nastale na teh osnovah, ne gre več niti preštevati. Tu so še knjige o Batmanu in Supermanu. Pa neskončne nadaljevanke o Conanu, mišičastem barbaru iz davne prazgodovinske dobe. Mislim, da jih bo vsak čas okoli petdeset. Na knjižnem trgu se je izoblikoval nov trend. Pred leti so bile to trilogije, nato pentalogije, pokojni Hubbard je napisal celo dekalogijo. Deset romanov o zavojevanju Zemlje. Poznamo serije s po več deset naslovi, obstaja celo serija, v kateri je izšlo več sto romančičev, ki seveda niso vredni počenega groša. In če en avtor takšnega opusa ne mora spraviti skupaj, potem jih je treba najeti več. Če je že mrtev, bo pač njegove ideje uporabila plejada novih, manj poznanih piscev. Pa še zadovoljni bodo, ker bodo pisali dela, ki so postavljena v domišljijske svetove slavnejših kolegov. In se bodo zato tudi bolje prodajala. V bistvu prihaja do tega, da izginjajo sredinski romani. Po eni strani imamo uspešnice, ki se prodajajo za milijone dolarjev, na drugem koncem pa pogrošne serije, ki res niso vredne počenega groša. Se pa prav tako dobro prodajajo. Čtivo za na avtobus. Sicer pa to gotovo ne velja samo za znanstveno fantastiko. Ali so morda ta dela tista, ki omalovažujejo žanrsko literaturo? Ne bi rekel. Literaturo, pa naj bo kakršnakoli, je treba meriti po njenih najuspešnejših delih. Pa še nekaj je zanimivo. O znanstveni fantastiki se že apriorno negativno izražajo prav tisti, ki je še nikoli niso prijeli v roke. Fantastika jih pač ne zamina. Pa bi jih lahko. Saj obravnava prav njih in to verjetno bolj temeljito, kot si sploh lahko predstavljajo.

Morda se med ZF skriva tu in tam kaj takega, ki to ni. Tista zgodba o prašičih Williama Kotzwinkla z naslovom Žalostinka za prašičji rod (ki brez dvoma spada med zelo uspelo kratko ZF prozo), po mojem ni ZF in upal bi si trditi, da celo ni po tvoji lastni definiciji ZF.

No, govoriva o zbirki povezanih kratkih zgodb s skupnim naslovom "Podganji doktor"(William Kotzwinkle:Doctor Rat) Podgana, ki ima doktorat, zagovarja človeška dejanja in njegova grozodejstva nad živalskim svetom in naravo nasploh. Komentarji tega podganjega doktorja so vezno gradivo med posameznimi zgodbami o tem, kaj človek vse počne z živalskim svetom. In prav ti zagovori so bistvu ena najstrašnejših obsodb človeštva. Po mojem mnenju je to eno temeljnih del, ki sem jih kdaj prebral in me je pretreslo do te mere, da ne bom miroval, dokler celotnega ciklusa ne bom nekje objavil. Omenjene zgodbe nisem mogel objaviti v revijalnem tisku, zato je doživela premierno objavo v moji knjižici Trgovina s pregreho, ki je izšla lani. Druga zgodba z naslovom Žalostinka za kokošji rod je bila sicer objavljena v Tribuni, vendar jo je uredništvo označilo kot odštekano branje. Pa mi je tudi to prav. Samo, da je prišla med ljudi. In prej ali slej bom objavil celotno knjigo. Za opomin nam vsem kaj in kakšni smo. Ali je to znanstvena fantastika ali ne? Kdo ve? Verjetno bi jo precej težko uvrstil v okvire realistične proze, sicer pa predalčkanje niti ni moj namen. Napisal jo je pisatelj, ki je napisal Vesoljčka, Supermena in če mu znanstvena fantastika ne bi bila blizu tudi ne bi uporabil načinov in mehanizmov tega žanra. Kar pa je nedvomno storil. Ta knjižica je mojstrovina v malem in če sem si zastavil, da bom prevajal tekste, ki ljudi spreminjajo, ki jim nudijo nova spoznanja in v tovrstnih delih najdejo tudi umetniški užitek, potem je moja naloga, da to delo predstavim slovenski javnosti. To je moje poslanstvo bodisi kot prevajalca ZF ali kateregakoli žanra ali toka književnosti, saj je pomembno tisto kar nudim drugim, saj lahko le tako bogatim tudi samega sebe. Tako mimogrede, za konec: omenjena zgodbica o prašičjem rodu kot tudi zabavna črtica o Shakespearu z naslovom Nesmrtni bard sta bili objavljeni v knjižici Trgovina s pregreho, v mali založbi Miof. V knjižici pa je seveda še mnogo drugih zgodb, ki bodo bralstvu v zabavo in premislek. Sicer pa sem v minulih letih objavil še Almanah Terra, izbor domačih in tujih tekstov, antologijo Fantazija, ki sem jo uredil skupaj s Samom Resnikom. Pa tudi v načrtih imam še kaj. Prav tako pa tudi redno objavljam v periodičnem tisku prevode, esejistiko, ocene ipd.

Mislim, da bi ob bok "odrinjeni" literaturi (za katero pa sva medtem ugotovila, da to ni) - in več ali manj kot njeno nasprotje- lahko vgradili predalček "zlagane" literature. Izraz najbrž ni pravi, zakaj dokler se ukvarja s človekom, ne more biti v celoti zlagana, vprašanje je le, koliko je plod iskrenega klica k ustvarjalnosti in zvestobe temu klicu, in koliko meri na poceni popularnost in se konformistično vdinja okusu množice. Vsekakor imam v mislih literaturo, ki ji manjka intimne sporočilnosti in umetniške in človeške relevantnosti. Gre za nekakšno kolportažo, ki jo na izstopni postaji pustimo ležati na sedežu brez posebne hvaležnosti, da nam je pomagala krajšati čas. Bojim se sicer, da bi slabši del ZF utegnil spadati sem, vendar si me prepričal, da so najvišji dosežki ZF njeno popolno nasprotje. Poceni literatura je namreč hrupna, vsiljiva, nesramno se razkazuje s kioskov, pa celo z breštevilnih mitingaških javnih predstavitev (za samorazglašanje sta ji celo Kredarica in Triglav komaj dovolj visoka), s svojo plitkostjo, napakami, potvorbami (zlasti zgodovinskih likov), vulgarno preračunljivostjo in vsesplošno šlamparijo pa ne zmore več kot "flatter the gallery". Njena smer je ravno nasprotna smeri žlahtne literature: bralstvo drži na nizkem nivoju vzhičenosti nad samim seboj, namesto da bi ga dvigala k novim spoznanjem in ga plemenitila z umetniškim balzamom. Ali si ni morda ZF pridobila nekoliko pomilovalni pogled s strani resnega bralstva tudi zato, ker je en del nemara preveč podlegel tem lastnostim, izgubil človeško relevantnost in s svojimi "vesoljskimi" domislicami postal preveč samemu sebi namen?

Vse to drži kot pribito. Morda bi dodal samo še misel ali dve. Znanstveno fanastični žanr je relativno mlad in proza, ki je nastajala v tridesetih in štiridesetih letih je bila pisana naravnost porazno. In takrat si je ZF tudi pridobila slabo ime. Čeprav ima ZF častitljivo tradicijo predvsem v utopičnem romanu, med njene predhodnike uvrščamo npr. Herberta Georgea Wellsa, se je kot žanr oblikovala šele ob koncu dvajsetih let. Miniti je moralo nekaj desetletij, da je žanr dozorel in da so se pisci, ki so se njemu zapisali, naučili pisateljske obrti. In ko je ZF žanr dozorel in se konec koncev tudi uveljavil, je pritegnil še priznane, uveljavljene pisce. Od takrat se ZF otepa s to žalostno, vendar nujno dediščino. Mišljenjem, da je to manjvredna, trivijalna literatura. Trdim pa, da dandanes prav v ZF žanru nastaja najkvalitnejša in najbolj angažirana proza. Do preloma je prišlo enkrat v šestdesetih letih s pisatelji, kot so Robert Silverberg, James Ballard, Ursula K. LeGuin, Philip K. Dick, Brian Aldiss in drugimi. In prav tako kot je ZF odrastla, je postala tudi bolj priljubljena in prodajno zanimiva. Paradoksalno rečeno, postala je celo preveč uspešna, zanjo so se začeli zanimati knjigotržci in filmarji. Po eni strani so se v ZF žanru uveljavile uspešnice, ki prinašajo težke milijone, po drugi pa je žanr generiral celo vrsto pogrošnih knjižnih serij, ki nimajo nikakršnih literarnih pretenzij. Lahko in pogrošno branje. Isto se je zgodilo tudi pri filmu. Po eni strani imamo Odisejo v vesolju Stanleya Kubricka, Solaris in Stalkerja Andreja Tarkovskega, po drugi pa vesoljske kavbojke, grozljivke in melodrame, ki niso vredne piškavega oreha. No, tu ne moremo kaj posebnega storiti, razen seveda, da bralstvu in gledalstvu v Sloveniji dajemo tisto najboljše. To pa je naloga nas vseh. Prevajalcev, recenzentov in esejistov.
Ali lahko na koncu rečem kaj drugega, kot da ti po jeseniško čestitam: "Ejga, lohka s'vesel, das' najdu svoj prostor pod soncam. Marzgdo t'je lohka fovš!"

Res ni treba nič drugega. Vesel sem.

Za pogovor se je potrudil Stanko Klinar, profesor in docent, na filozofski fakulteti v Ljubljani.

[sigismundus]

i jos jedan intervju

http://www.mladina.si/tednik/200607/clanek/kul-profil--max_modic/