neki tekst 1.deo, na slovenačkom:(

[sigismundus]

VOJŠČAKI SKOZI ČAS

Sprva vojščak in njegov meč tvorita enovito celoto, ki deluje kot
brezhiben morilski stroj. V naslednji stopnji vojščak ne nosi meča več v
roki, ampak v srcu. In čeprav je navidez brez orožja, lahko ubije
nasprotnika tudi z razdalje stotih korakov. Na tretji stopnji pa meč
popolnoma izgine. Sle za ubijanjem ni več. Vojščak v celoti sprejme svet,
ki ga obdaja. Prevzame ga duševni spokoj in mir postane edini smisel
njegovega življenja.

Kralj Qina, 227 BC
***

Da, zgodilo se je pred dva tisoč leti. Ko je takratni kralj združeval
kitajsko kraljevstvo. Sledil je samo eni viziji: združiti vse pod nebom.
In to ne glede na žrtve. In če so takrat branilci obleganih mest rajši
sami pobijali svoje otroke, da ne bi prišli v roke zavojevalcem, potem
lahko šele zaslutimo, kako kruto obdobje je bilo to. Zavojevalci, ki so z
osvajanjem petih kraljestev združevali Kitajsko, so namreč pobili vse
moške in otroke, ki so jih zajeli. Na najbolj grozovite načine. Da ne bi
obstal nihče, ki bi lahko nekoč, zaradi maščevanja, ogrozil enovitost
velikega kitajskega kraljestva.



Kako daleč je takšna miselnost od plemenitih idealov evropskega viteštva!
In kako daleč so ta okrutna dejanja od vizionarskega pogleda kralja Qina o
vojščaku, ki namesto smrtonosnega orožja v srcu nosi mir. Dejanja, ki jih
je film opravičeval do te mere, da so sledili številni napadi kritikov, da
gre za poveličevanje avtokracije in kršenje svobode in človeških pravic.
In zato ga je režiser Zhang Yimou, ki je vse do konca zanikal kakršnokoli
spolitiziranost, umaknil s festivala v Cannesu.

Govorim o filmu Heroj (2002) z izjemno igralsko zasedbo, ki je prejel
številne nagrade in generiral tudi strip izpod peresa Ma Wing-shinga. No
pravzaprav bi moral reči, da je govora o treh filmih. Filmih tipa
Rashomon. Prvi je seveda Rashomon(1950), ki je nastal pod taktirko Akire
Kurosawa, drugi je The Outrage(1964), ki ga je režiral Martin Ritt,
scenarij pa napisal kar Kurosawa. Tretji film o rashomonskih vizijah pa je
Heroj. Prav vsi trije filmi so skupek različnih in popolnoma nasprotujočih
se zgodb, ki pa se kljub vsemu prepričljivo združujejo v enovito celoto.
Vsak človek ima svoj pogled na svet, na svoje življenje in njegove vizije
so v mnogih pogledih popolnoma nasprotne vizijam drugih ljudi. Ali pa tudi
ne. Filozofija videnja sveta skozi različne oči. Tudi iz onostranstva.
Skozi oči mrtveca, če je treba.

Vse to so slavospevi meču, mečevanju, mečevalcem. Slavospevi, ki preko
evropskih tal prenikajo v srednjo in daljno Azijo in tudi v novi svet. In
obratno.

Kdo ne pozna filmov Harakiri(1962), Upor(Samurai Rebellion,1967) enega
največjih režiserjev vseh časov, Kobayashi Masakija.

Upor je verjetno najbolj pretanjeno izdelan samurajski film. Popoln je.
Funkcionalno zaokrožen, vizualno osupljiv, vsebinsko izjemno preprost,
pretresljiv in neverjetno pomenljiv. Gre za upor, tistega najbolj
osnovnega v človeku, ko krivic enostavno ni mogoče več prenašati. Pa
čeprav ni nikakršnega upanja na uspeh. Da, upor dveh samurajev. Upor proti
krivičnemu sistemu. Krivičnemu gospodarju. Ki družini dodeli žensko, ki je
noče imeti več na dvoru. Priležnico, ki mu je rodila sina. Ker pa sina že
ima in se hoče znebiti ženske, jo dodeli neki družni. In po nekaj letih jo
hoče zopet nazaj. Ker je izgubil prvega sina in je sin priležnice postal
naslednik. Saj res ne bi bilo v redu, če bi prestolonaslednikova mati
bivala pri tujih ljudeh, kajne? Razumljivo je, da se oče in sin upreta,
saj sta del sistema, iz katerega ne moreta ubežati. Saj gre za moško čast.
A tistega dne, ko hočejo vojščaki odpeljati nesrečno žensko, se zgodi
nekaj nepričakovanega. Neverjetnega. Ženska si vpričo vseh prisotnih v
telo zasadi nasprotnikovo orožje. Vzame si življenje. Vpričo moža, tasta
in vojakov, ki so prišli po njo. Samurajsko dejanje brez primere. Ki pa ga
je storila ženska. Kot da je ona in ona sama prikrita junakinja in gibalo
filma. In s tem utrla pot številnim ženskam, ki so skušale z mečem
izbrisati svojo sramoto. Le nekaj trenutkov zatem umre tudi njen mož,
ostane pa le še ostareli samuraj, ki se začne pripravljati na dokončen
obračun. Saj hoče oditi v Edo in pristojnim poročati o nesluteni krivici,
ki se je zgodila njegovi družini. Kot je bilo že rečeno, to so dejanja, ki
ne morejo uspeti. In so morda prav zaradi tega še bolj veličastna. Kot je
veličasten film Upor, ta največji od vseh samurajskih filmov.

Harakiri pa je scenaristično enostavno nenadkriljiv. Gre za obdobje, ko so
samuraji izgubljali gospodarje, ki si jih niso mogli več privoščiti. In
samuraji, ki se zaradi svojega kodeksa niso mogli ukvarjati z drugim
poklicem, so tako životarili v bedi. Ronini so jih imenovali. In Harakiri
pripoveduje prav tako zgodbo. Ostareli samuraj in njegov sin sta ostala
brez službe. Sinova družina si zaradi pomanjkanja denarja ne more
privoščiti niti zdravnika. In ko sin gleda, kako mu umirata žena in otrok
ve, da mora nekaj storiti. Odide v bližnji grad in prosi oblastnike, če
lahko naredi harakiri. Če si lahko ritualno razpara trebuh in tako stori
častno smrt. Slišal je namreč, da bivši gospodarji rajši dajo takim
samurajem nekaj denarja in jih odslovijo. Vendar pa tokrat ni bilo tako.
Tudi oni so živeli v pomajnkanju in so sklenili, da takih prikritih zahtev
po denarju ne bodo več prenašali. Tako mora mladenič tudi dejansko
narediti harakiri, česar ni načrtoval. In ko oblastniki ugotovijo, da niti
meča nima več, tega orožja, od katerega se samuraj ne bi nikoli ločil, je
njihova odločitev dokončna. Mladenič je namreč prodal meč za zdravila, za
pasom pa je nosil bambusov meč. S katerim je moral narediti harakiri.
Grozoviti prizori, ko se meče na bambusovo palico, da bi si predrl trebuh,
so le uvod v grozovitosti, ki ga še čakajo. Oblastniki mu nočejo skrajšati
muk in ga pustijo, da si dobesedno s svojimi rokami raztrga telo. Čez
leto, dve, pa se prav na tem gradu znova oglasi samuraj, ki bi rad naredil
harakiri. In oblastniki, ki ga želijo od tega odvrniti, mu pripovedujejo
to zgodbo. Ta samuraj je mladeničev oče, ki je počakal, da sta umrla tako
snaha in njena hčer, in prišel je poravnat račune. In medtem ko čaka,
pripoveduje svojo zgodbo. In obe zgodbi se začneta prepletati,
dopolnjevati in takrat izbruhne resnično pravi pekel. V teh nepozabnih
filmih igrata Toshiro Mifune in Tatsuya Nakadai.

Neprecenljiva škoda je, da je bilo veliko Kobayashijev filmov izgubljenih.
V evropi ljudje poznajo pač Akira Kurosawo. Znanega po filmih Sedem
samurajev(1954), Krvavi prestol(1957), Yojimbo(1961), Kagemusha(1980),
Ran(1985). Kako ga ne bi poznali, ko pa je Kurosawa tako v Krvavem
prestolu in Ranu segel po predlogi Williama Shakespearja. In kako ga ne
bomo poznali, saj je Sergio Leone na Yojimbu zasnoval film Za prgišče
dolarjev(1964). Walter Hill pa je na Yojimbu zasnoval film Zadnji
preživeli(The Last Man Standing, 1996). Kurosawa je pač najbolj evropsko
naravnan avtor. Tako v filmih Ran in Kagemusha se je v manjši meri
poklonil celo Hollywoodu, ustvaril je vizuelna spektakla, ki pa v
nekaterih sekvencah izstopata s tako izjemno močnimi prizori, da dobesedno
jemljejo dih. Ko si za trenutek zaželiš, da tega sploh ne bi gledal. Kako
blizu je Kurosawa zahodnjaški miselnosti pove tudi podatek, da je njegov
film Skrita trdnjava(The Hidden Fortress,1958) navdihnil Georgea Lucasa za
snemanje filma Vojna zvezd. In če smo že omenili film Yojimbo, povejmo, da
ima še kar tri nadaljevanja. Drugi del je Sanjuro(1962) za katerega je
eden od kritikov revije Variety zapisal: "Ne sedite preblizo ekrana, ker
boste vsi pošpricani s krvjo. "Zaključna scena filma je malodane
neverjetna. Dvoboj samurajev. Malodane kot na divjem zahodu. Vse se zgodi
tako hitro, da tudi s počasnim predvajanjem filma komaj slediš poteku
dogodkov. Glavni protagonist izvleče meč, ga premesti v drugo roko in z
enim samim zamahom nasprotniku preseka srce. Kri in sama kri.

Ran, zgodba o kralju, ki je še za čas svojega življenja prepustil svoja
kraljestva sinovom. Napaka. Seveda sledi njegov izgon, beg in nepozabna
scena, ko se obupan, v spremstvu dvornega norčka, zateče v kolibo nekega
mladega slepca. Mladenič, kateremu je kralj pred leti lastnoročno izkopal
oči, izgnanemu kralju zaigra na flavto. Melodija je neverjetno
pretresljiva, piščal joče, toni se dobesedno trgajo, glasba, če jo lahko
sploh še tako imenujem, reže dušo in srce. Kralj zatiska ušesa pred
bolečino, ki odzvanja po kolibi, se zaletuje v stene in moleduje naj neha
igrati. Bol v vsej svoji veličastnosti. Kot da bi se mu žalopojke
bolečine, ki odzvanjajo iz flavte, naselile v telesu, v vsakem tkivu
posebej, in da bi njihova bolečina plula po njegovi krvi. Ali pa
Kagemusha, film o dvojniku, ki nastopi, ko ubijejo kralja. Z dvojnikom
skušajo prepričati nasprotnike, da je bil kralj samo ranjen in tako
preprečiti državljanjsko vojno. A kaj, ko se v nekem trenutku zgodi, da
tudi najbližji kraljevi sodelavci spoznajo, da pred njimi ne stoji več
dvojnik, ampak kralj sam. In takrat ves dvor pade na kolena. Zgodilo se je
nemogoče. Kobayashija in Kurosawo torej poznamo, saj sta dosegla številna
priznanja tudi v Evropi. Naš tokratni osnovni namen pa je, da spoznamo
stripovsko in filmsko produkcijo o mečevalcih, za katere mnogi niso še
nikoli slišali.

Najpomembnejši samurajski strip je Kozure Okami(1970), ki ga je spisal
Kazuo Koike, narisal pa Goseki Kojima. Govorimo o stripu, ki je izhajal
deset let in ima preko 8500 strani. Govorimo o stripu, ki je popolnoma
osvojil Japonsko, govorimo o šestih filmih, v katerih igra Tomisaburo
Wakayama, o štirih gledaliških izvedbah, televizijski
nadaljevanki(1973-1976), v kateri je igral Yorozuya Kinnosuke. Omenimo pa,
da je bil film Shogun Assasin(1980), skupek prvih dveh filmov, v ZDA
preprepovedan zaradi nasilja. Pa omenimo še konec te epske sage, film
Zadnji spopad (The Final Conflict,1993) znan tudi pod naslovom Prgišče
peska (A Handful of Sand), v katerem se življenjska pot Itto Ogamija tudi
konča.

No, zanimajo nas predvsem začetki. To je strip. Veličastna stvaritev, ki
je zasvojila sprva Japonsko, nato pa poznavalce stripa širom sveta. V ZDA
so strip prvič izdali 1987, založba First, vendar so ga prenehali izdajati
že po 45 številkah. Manj kot tretjina vsega materijala. Zgodbe so
postajale vse daljše in daljše, nekatere so bile dolge tudi po več sto
strani in založba tega podviga enostavno ni zmogla več. Dark Horse je leta
2000 začel ponovno izdajati ta stripovski serijal v 28 debelih knjigah in
ga tudi uspešno dokončal. V zvezi z ameriškimi izdajami bi omenili
predvsem spremne besede Franka Millerja v prvih številkah in pa nekaj
izjemnih naslovnic Billa Sienkiewicza.

Govorimo torej o samurajskem pustolovskem stripu. O stripu, ki ga označuje
izjemno nasilje. Kjer so raztelesenja, obglavljanja in mučenja nekaj
povsem vsakdanjega. Kar pa ni nič čudnega, saj strip označuje življenjsko
pot Itto Ogamija, shogunovega eksekutorja, ki je, potem ko so pobili
njegovo družino in uničili njegov klan, postal odpadnik in vrsto let za
denar moril po Japonski. Ne govorimo samo o legendi, govorimo o resnični
zgodbi, ki pa se je zabrisala v zgodovini že po nekaj letih. To je bil
čas, ko je vladal klan Tokugawa, sedmnajsto stoletje torej. Kazuo Koike je
s svojo domišljijo nadaljeval pot tega nesrečnega samuraja, in jo tudi
končal. Pravzaprav ne gre samo za njegovo pot, ampak tudi za pot njegovega
otroka, ki je edini preživel masaker. Ko se je tistega dne Itto Ogami
vrnil domov in našel samo še mrtvo družino in prijatelje, je opazil, da je
meč, ki je vzel življenje njegovi visoko noseči ženi, zgrešil še
nerojenega otroka. Ogami je iz trupla izrezal še živega otroka in stopil
ven, kjer so ga že čakali uradniki in ga obtožili izdaje. Češ, da je
načrtoval shogunovo smrt. Ogami je bil eksekutor, shogunov rabelj in
vojščak in je bil v napoto klanu, ki si je želel še edino mesto, ki ga še
ni imel. Klan Yagju. In klan Yagju je s spletko dosegel, da so Ogamija
obsodili. V slabem letu, ko je čakal na razsodbo, je sin že nekoliko
zrastel, in Ogami ga je lahko postavil pred izbiro. Ali bo živel ali umrl.
Ali se bo pridružil k svoji mrtvi materi, ali pa potoval z očetom, ki bo
postal plačani morilec. Tako je Ogami pred sina na eno stran položil
otroško žogo, na drugo pa zapičil meč. Naj izbere, mu je dal vedeti. In ko
se je Daigoro, kot je dal otroku ime, plazil proti žogici, je skozi okno
posijalo sonce. Daigoro, ki so ga prevzeli bleski sončnih žarkov z
morilskega orožja, se je obrnil k meču. In zapečatil svojo usodo. Itto
Ogami je postal znan kot Kozure Okami, osamljeni volk z otrokom, ki si je
z mečem utrl pot iz ujetništva in z sinom, ki ga je prevažal v posebnem,
lesenem vozičku, začel sejati strah in trepet po državi. Postal je
najemnik, ki je za denar ubil vsakogar, z zbranim bogastvom pa je
načrtoval padec klana, ki mu je uničil življenje. Klana Yagju.

Kot smo rekli je to strip o ekstremnem nasilju, ki pa ga avtorja
uravnotežujeta z občasnimi, neverjetno čutnimi lirični scenami, zaradi
katerih je strip osvojil tudi mnoga ženska srca, kar pri samurajskih
stripih ni ravno v navadi. Ogromno pa je v sprejemu stripa pomenila tudi
vloga Daigora, otroka ki dobesedno živi s smrtjo. Ko se nekoč oče in sin
ločita, in Daigoro sam tava po podeželju, ga opazi izkušen samuraj.
Pravzaprav opazi njegove oči, ki so videle toliko gorja, da se je otrok
nekako umaknil iz tega sveta. Živi nekje na meji med življenjem in smrtjo,
na samem vhodu v pekel in s svojimi široko razprtimi, a praznimi očmi,
neprizadeto opazuje svet okoli sebe. Očmi, ki jim pravijo shishogan. Ki
odražajo pogled samuraja, ki živi s smrtjo in nenehno ubija ljudi. Ki hodi
v krvi. Pa se ta samuraj vpraša, kako je to mogoče. Kako je mogoče, da ima
tako mlad otrok pogled, katerega skuša on sam doseči že vse življenje. In
sklene, da ga bo zasledoval. Vidi, da je otrok izgubljen, lačen in ga
opazuje, ko na pokopališču na nekem grobu naleti na nekaj hrane. Otrok
sleče svoj površnik, ga položi na grob in vzame hrano. V tej enostavni
gesti je bilo toliko plemenitosti, kot je marskikdo ne premore vse
življenje. Samuraj ne ve več, kaj se dogaja, zato sklene, da bo naredil še
en preizkus. Postavi se pred otroka, izvleče meč in sklene, da ga bo ubil.
In ko izvleče meč, se zgodi nekaj nenavadnega. Daigoro se skloni, vzame
odpadlo vejo in se postavi v bran. Stil suio. Stil njegovega očeta.
Obrambni stil, ki se odlično uporablja v vodi, v travi. Ko mečevalec
potopi meč v vodo ali položi v travo in nasprotnik ne more vedeti, od kje
točno bo priletel zamah. Zato se mnogo prizorov odvija prav v vodi. V
rekah, morju. Povedali smo že, da je bil Ogami shogunov rabelj. In zato je
imel tudi poseben meč. Meč donatuki. Meč, ki je bil namenjen obglavljanju
in razteleševanju obsojencev. In da je moral mnogokrat pogubiti vse člane
družine, ženske in otroke, če je njihov oče, kot gospodar klana, na
kakršenkoli način užalil shoguna.

In Ogami se tudi v svojem drugem življenju se srečuje z ženskami.
Samurajkami, morilkami. Grupami ninj, ki jih sestavljajo samo ženske.
Pretresljive zgodbe so to. Retsudo Yagju je hčer Sakayo naučil posebno
tehniko mečevanja, ki jo je oblikoval prav zato, ker bi bilo mogoče z njo
ubiti Itto Ogamija. In tako se pred mlado dekle, ki ima v rokah dve krajši
katani, postavi vrsta mečevalcev. Poslednji preizkus. In ona ubija enega
za drugim. Visoko v zrak odvrže eno katano, ki se vrti in vrti, z drugo pa
napade nasprotnika. V bistvu gre samo za to, da nasprotnika zvabi na
mesto, kjer je malo prej stala ona in kamor bo padla katana, ki jo je prej
vrgla v zrak. In na ta način ubija nasprotnike z orožjem, ki prileti od
navzgor se jim nenadoma zasadi v glavo. Še ena od Ogamijevih nasprotnic
O-Yuki, je bila ženska, ki je na dvoru poučevala mečevanje, pa jo je eden
od samurajev zlorabil in ponižal. Ženska si je na telo vtetovirala posebne
tetovaže. Na hrbtu je nosila lik grozljive gorske čarovnice, na sprednjem
delu telesa pa je imela pošast, ki je žrla njeno dojko. Da človeku zastane
dih. In prav zato je šlo. V odločilnem trenutku spopada je s sebe zvlekla
gornji del obleke, razkrila svoje telo in pošastne tetovaže in za en sam
droben hip šokirala nasprotnika. Ki mu je zastal dih. Pridobila je
trenutek prednosti in ga ubila. Nihče še pomisli ne, kaj pomeni biti
tetoviran po vsem telesu. Koža ne diha, pozimi ti je vroče, poleti te
zebe. Seveda je bila O-Yuki le še ena od Ogamijev nasprotnic. Naslednica
samurajskega duha, ki ga je v Kobayashijevem Harakiriju pokazala ženska,
ki se je rajši ubila, kot da bi jo odvedli stran od družine.

Ne bomo rekli, da smo ženske postavili pred samuraje. Ne zato, ker so jim
bile popolnoma enakovredne. Ampak Ogami se je srečeval s takimi vojščaki,
ki jih resnično lahko premore samo še domišljija. Bratje Benterai, tri
ninje, katerih se je bala vsa Japonska. Shogunovi vojščaki, ki so skrbeli
za varnost ujetnikov, ko so jih vodili k shogunu. Večinoma je šlo za
izdajalce, ki so prodajali klanovske skrivnosti. In prav za uboj enega od
teh, so najeli Ogamija. Ne bi vas utrujali s samo bitko, v kateri je
izginila večina klana, povejmo samo, da se poslednji prizor dogaja v
puščavi. In ko še zadnji od treh bratov leži na tleh in umira, posluša
pršenje drobnih kapljic krvi, ki jih z rane na vratu odnaša veter,
zašepeta. "Vse življenje sem si prizadeval, da bi zasekal tako rano, ki bi
pela v vetru. Kako ironično, da jo poslušam prav zdaj. Ko umiram, ker mi
odteka lastna kri." Veliko je bilo takih dvobojev. Ko se spopade z
morilcem svoje žene, recimo. Dva samuraja ima proti sebi. Prvemu z mečem
razseka v glavo, vendar ta meč zadrži z rokami. Ogami ne more več izvleči
svojega orožja. Takrat na ramena prvega samuraja skoči drugi samuraj in se
požene na neoboroženega Ogamija. Umetnost mečevanja, žrtvovanje za klan,
zmagati za vsako ceno.

Ogami je vse podrejal vse svojemu cilju. Izpolniti naročilo. Ker bo storil
vse, kar mu je naročeno, če bo le točno vedel, kaj stoji za tem. Njegova
zahteva. Povedati mu je treba vse, kar se tiče naročenega umora.To so pač
njegovi pogoji. 500 ryov za naročilo uboja. Enega ali stotih ljudi. Njemu
je to pač vseeno. Pa četudi gre za samo reinakarnacijo Bude.

Po mojem mnenju je najbolj grozljiva zgodba, ko mora pobiti nasprotnike
vladajočega režima. Ve za sestanek, ki se bo zgodil v neki vasi, in kjer
naj bi jih pričakala odpadniška tolpa razbojnikov. In zato ker mora
čakati, se mora tudi v celoti podrediti razbojnikom. Oni ga zasmehujejo,
prisilijo ga, da posili neko dekle, vzamejo mu orožje, on pa samo čaka.
Medtem, ko razbojniki okoli njega pobijajo in posiljujejo, Ogami čaka na
izdajalce. Ki tudi pridejo. Vodja razbojnikov se je sicer ves čas
spraševal, od kod neki mu je znan Ogamijev obraz, vendar se tega ne more
spomniti. Ko pa ob koncu Ogami stopi iz ozadja in začne sejati smrt, se mu
končno posveti. Kogi Kaishakunin, zašepeta. Osebni shogunov rabelj. Na
obrazu se mu zariše taka nepopisna groza, da se njegove obrazne poteze
spačijo skoraj do nerazpoznavnosti. Groza in strah. Vizualizacija strahu.
Takšna, kot jo poznata le Ogami in Daigoro. Samo, kaj se zgodi, ko
samuraju odvzameš ostale čute. Ko začnejo izginevati eden za drugim in
ostane samo še strah. Kar se tudi zgodi. Saj je neizbežno.

Kaj torej pomeni biti samuraj? To vprašanje zastavi Ogamiju odličen
mečevalec. Ko okoli njiju leži na stotine trupel. A takšne stvari zvemo
lahko samo tik pred smrtjo. In ko mečevalec umira, mu Ogami pove. Samo par
besed. Kaj je smisel samurajskega življenja. "To Live to Die". Živiš samo
zato, da boš umrl. Na časten način pač. Vse življenje samuraj išče kraj in
čas smrti. In tu omenimo še en nepozaben film. Ki se veže na polja
prepolnih trupel. Ki ostajajo po bitkah. In kar je značilno tudi za
viteške spopade na evropskih tleh. Govorim o plenilcih. O tistih, ki
krožijo po teh poljih smrti in pobirajo orožje in oklepe. In če je kak
vojščak še živ... No, gre za film Onibaba(1964) režiserja Kaneto Shinda.
Štirinajsto stoletje. Poznamo ga tudi pri nas. Dve ženski, kmetici, se
preživljata s tem, da pobirata orožjem mrtvim samurajem in jih
preprodajata. Tiste, ki so še živi, pa zvabljata, da padejo v globoko
luknjo, tam pa jim pobereta orožje in oklep. Zgodba je seveda veliko
globlja, a to zadovolstvo bomo pač prepustili gledalcem.

Pustimo zdaj Itto Ogamija za sabo. Generiral je ogromno posnemovalcev.
Idejnih, kameo prikazov...
Pojavlja se v stripih Stan Sakai-a, v stripu Samuraj Jack se pojavi, ko se
Jack spominja preteklosti. Lone Wolf and Cub 2100, futurističen strip Mike
Kennedy-ja in Francisca Ruiz Velasca. Odličen strip, a še vedno daleč,
daleč od izvirnika. Omenimo še film The Road to Perdition (2002), Samuela
Mendesa, ki je nastal poistoimenskem stripu Max Allan Collinsa, ta pa
seveda po stripu Itto Ogamija, kar je Max Collins prostodušno priznal v
intervjuju za BBC.

Kazuo Koike je prav gotovo najpomembnejši japonski scenarist. Naj omenimo
strip Crying Freeman, katerega je narisal Ryochi Ikegami in ga je leta
1995 v filmski različici posnel Christopher Gans. V glavni vlogi je igral
Marc Dacascos in prav za ta film pravijo, da je prvi, v katerem ni bilo
nikakršnih filmskih trikov. Kar pa verjetno ni niti čudno, saj je bil
Dacascos svetovni prvak v borilnih veščinah. Azijci so pred tem posneli še
vsaj dve verziji tega stripa, ki je resnici na ljubo izjemno privlačen,
prav zaradi Ikegamije risbe in njegovih predstavitvah okolja, urbanih
naselij ipd. Kar pa se same vsebine tiče, povejmo, da gre tu za
novodobnega samuraja. Gre za klan zmajev, ki obstajajo več kot štiristo
let in imajo ves čas samo enega morilca. Samuraja, ki joče. Samuraja, ki
ima isto osebnost že vseh 400 let. Pa je popolnoma vseeno, če je to belec,
črnec ali azijec. Vedno je isti človek, saj so mu s subliminalnimi
tehnikami vtisnili novo osebnost . Osebnost morilca, ki ubija na ukaz. In
ker je to vedno pošten človek, lahko takrat, ko ubija, samo joče. Njegove
solze so upor proti grozodejstvom, ki jih povzroča. Seveda pa se zadeva
zatakne. Ko mora ubiti mlado žensko, ki je bila priča pri enem od njegovih
umorov. Emu Hino. Ki ga pričaka pripravljena na smrt, vendar ga prosi, naj
prej naredi iz nje žensko. Ker pač še ni imela moškega. Vpleteni so prav
vsi: mafija, policija, klan zmajev in seveda on, ki joče. On, ki je proti
vsem. Nepozabno. Šest debelih stripovskih knjižic: Portret morilca, Sence
smrti, Smrtonosni ring, Okus po maščevanuju, Ugrabitev v Chinatownu in Pot
v svobodo. In trije filmi.


Kaj pa Lady Snowblood? Strip, ki ga je po Koikejevem scenariju žal precej
slabo narisal Kazuo Kamamura. Po njem so posneli dva filma (Lady
Snowblood,1973 in Love Song of Vengeance(1974), leta 2001pa še
futurističen film The Princess Blade, ki je prav tako dobil še eno
nadaljevanje. Tudi tukaj gre za maščevanje. Nad mladim, nedolžnim parom,
se znesejo vaščani in ubijejo moža. Ženska pristane v zaporu, saj kasneje
ubije enega od morilcev. In v zaporu rodi hčerko. Hčerko, ki jo je že s
samim rojstvom zaznamovalo maščevanje. In čeprav mati umre, se hčerka ni
pripravljena odreči maščevanju. Saj je bila rojena za ubijanje.

Zadnja leta je izjemno uspešen strip Meč nesmrtnika (The Blade of the
Immortal). Izhaja malodane istočasno na Japonskem in ZDA. V Ameriki je
izšlo 24 zvezkov, od predvidenih 29. Hiroaki Samura. Meč nesmrtnika je bil
zadnji strip, ki je začel izhajati v takem vrstnem redu strani, kot jih
beremo v Evropi. Na Japonskem pač berejo od zadaj. In tako je Samura
pristal, da je za ameriško verzijo ponovno izrisal sličice, ki bi bile
lahko moteče. Pri zrcalni preslikavi likovnega materiala bi lahko prišlo
do nelogičnosti. Na eni sliki vojščak drži bodalo z levo roko, na drugi pa
z desno, recimo. Da, nesmrtni samuraj. Ki ne more umreti, dokler ne bo
pobil tisoč samurajev. Zlobnih, krivih, kakorjoli hočete. Samo nedolžnega
človeka ne sme pokončati. In nikoli se ne sme zmotiti. Njegova nesmrtnost
pa je v tem, da se mu vse rane neverjetno hitro celijo. Tudi odsekana roka
priraste nazaj. Zato, ker ima njegova krvi neverjetne regeneracijske
sposobnosti. Pri tem stripu velja pripomniti samo še nekaj: avtor je v
mnogočem prestopil meje domišljije. Orožja so mnogokrat preprosto
izmišljena, zgodovina ni poznala takšnih orožij. Na to je pač treba biti
pozoren. Torej je ta strip nekakšna kvazi zgodovinsko futurološka
mešanica, kar pa ga v umetniškem izrazu v ničemer ne omejuje.

Pa še en strip bomo omenili Kamui. In tudi po tem stripu so posneli film.
Kamui Gaiden (2009). Sanpei Shirato je avtor tega stripa o ninjah.
Pravzaprav o odpadniku. Ki se imenuje Kamui. In tudi v tem stripu, ki je v
ZDA (založba Eclipse) izšel v 37 zvezkih, ki so bili kasneje zbrani v
štirih knjigah in kjer se nenehno mešajo stili različnih borilnih veščin.
Samurajev in ninj. Kamui je ninja, ki je izdal svoj klan, pobegnil in ga
ninje lovijo po vsej Japonski, da bi ga ubili. Je izjemen mečevalec, a še
vedno ne dovolj dober, da bi se neposredno soočil z njimi. Zanimiv je
primer, ko se težko ranjen vrže v prepad, njegov zasledovalec pa tega ne
stori. In se nato sprašuje, če ga je postalo strah. Osramočen je. In kot
da bi vedel, kaj se bo zgodilo, se obrne in se spopade s tropom volkov, ki
so se prikradli do njega. Nasploh so v stripu Kamui zelo čutni prizori z
živalmi. Ko sokol napade zajca, ki se mu srečno izmuzne. Samo za hip
potem, pa ga šavsne lisica. Usodi pač ni mogoče ubežati. Tudi tukaj
srečamo legendarni klan Yagju, priča smo številnim usmrtitvam,
razkosavanju trupel, ker samuraji na ta način preverjajo kvaliteto mečev.
Poglavitna je seveda zgodba. O preživetju. O Japonski, kjer je bil pojem
svobodne volje mnogokrat samo iluzija. In kjer so odpadniki postajali
naravnost paranoični, saj so bili prepričani, da jim prav vsakdo streže po
življenju.

Ogromno je tega. Kje so zgodbe o slepih samurajih? Zgodbe o enorokih
samurajih? Najbolj znana enoroka samuraja sta bila Jimmy Wang in pa
fenomenalni David Chiang, ki je s Ti Lungom napravil pravo revolucijo v
filmih o borilnih veščinah. Večino teh filmov je režiral legendarni Chang
Cheh. In zopet smo na Japonskem. Tokrat zadnjič. Zatoichi. Slepi samuraj.
Skoraj 30 celovečercev, več let dolga televizijska serija. Filmi, ki se
jim je poklonil sam Takeshi Kitano, ki je leta 2003 posnel istoimenski
film. Igralec v vseh predhodnih filmih pa je bil Shintaru Katsu. Brat
Wakayame, ki je igral Itta ogamija. Najnovejša inačica je Samurai Avenger
(2009), režiserja Kurando Mitsutakeja, lahko bi pa govorili tudi o slepih
samurajkah, slepih lokostrelcih. In še marsičem.

Recimo morda o spektaklih, kot je tajlandski Bang rajan(2000), kitajski
Crouching Tiger, Hidden Dragon (2000), korejski Musa(2001), korejski
Saulabi(2002), kitajski Hiša letečih bodal(2004) in še in še. Kako je že
rekel Li Mu Bai? "Rajši bi bil duh, ki bi kot obsojena duša bedel ob tebi,
kot da bi brez te vstopil v nebesa. Saj zaradi tvoje ljubezni, ne bom
nikoli osamljen." Ali pa scena, v Banga rajanu, ko se smrtno ranjena,
ljubimca plazita eden proti drugemu na bojnem polju. Kot da bi preslikali
sceno iz slovitega filma Tke Killer(1989) režiserja John Wooja. Ali pa
Musa, eden najpretresljivejših ljubezenskih filmov vseh časov, pa se osebi
še poljubili nista nikoli. Ja, v teh filmih je v veliko ljubezenskih
zgodb. Pa tudi neverjetne krutosti. Naj naveden samo še nekaj. O častni
smrti smo že govorili. Japonci to še kako razumejo. Kaj pa mongoli,
kitajci, tajci? Bang Rajan. Ni ga učenca na Tajskem, ki ne pozna te
legende. Davnega 1765 leta je Burma napadla Tajsko, del njene vojske,
preko 100.000 vojakov, pa je za nekaj mesecev obstal pred neko vasjo. Kjer
so se vsi, moški, ženske in otroci uprli mogočni vojski. Nepozaben juriš
vaškega vojščaka, ki na bivolu juriša proti vojakom, ki ga čakajo na bojni
slonih. Mar smo hoteli govoriti o častni smrti? Ne tukaj. Tega bojevnika
zvlečejo z bivola in ga z ogromnimi lesenimi kladivi potolčejo do smrti.
Kako drugače je bilo to v Musi. Ko mongolski vodja ukaže vojščakom, da
ranjenca dvignejo na noge in mu dajo v roke v meč. Šele nato ga ubije.
Tako, kot se zgodi tudi v filmu Saulabi. Častna smrt pač. Spoštovanje
nasprotnika. Kar so pozabili evropski vitezi, ko so zaradi pomanjkanja
hrane pobili na stotine ujetih vojščakov, ki so se jim predali.

Zanimivo je tudi, da se je s samurajskim stripom ukvarjal tudi francoz
Robert Gigi, ki je avtor stripa Samuraj Ugaki. Gre za povsem korektno
stripovsko stvaritev, ki je bila objavljena tudi pri nas.

Poslovimo se z azijskega kontinenta, čeprav se Atile in Kublaj kana še
dotaknili nismo. Saj je še toliko izjemnih scenaristov in risarjev stripa,
katere moramo omeniti. Recimo scenarista Carlosa Trilla, ki je umrl leta
2011, in risarja Enriquea Breccia. Alvar Mayor. Neverjeten strip o
odpadniku španskih osvajalcev, ki se je v južni Ameriki postavil na stran
domačinov. Šestnajsto stoletje, 57 zgodb. Od osem do štirinajst strani.
Poetika stripa, ki jo bralec le redko doživi. Od osvajanja El dorada do
spiritualnih potovanj. Dobesedno nekaj neprecenljivega. Alvar Mayor. Pred
leti so posneli tudi film o tem španskem pustolovcu. O Álvar Núñez
Cabezu de Vaca. Cabeza De Vaca je bil raziskovalec, in je opisal številna
plemena, na katera je naletel med potovanjem z otoka Galveston leta 1528
do Culiacana v Mehiki leta 1536. Bil je amaterski antropolog je leta 1542
objavil svoja odkritja. Imenoval jih je preposto La relacion (Poročilo),
dokument pa je dandanes bolje poznan pod imenom Naufragios (Ladijske
razbitine). Najverjetneje je Trillo ustvaril lik Alvar Majorja po resnični
osebnosti, vendar tega verjetno ne bomo nikoli zanesljivo izvedeli.
Pa dodajmo še njegovega očeta, risarja brez primere Alberto Breccia in
njegov stripa Mort Cinder. Človeka, ki je živel v vseh časih. Zopet
enkraten scenarist, tokrat Héctor Germán Oesterheld. Ena najbolj tragičnih
oseb v svetu stripa. Ko je napisal strip o Che guevari, je vojaška junta
takoj zaplenila vse primerke, nato pa so se neke noči, 21. aprila 1977,
oglasili pri Oesterheldu. In ga odpeljali naznano kam. Njega in dve
njegovi hčerki, od katerih je bila ena visoko noseča. Nikoli več jih ni
nihče videl. Ljudje po vsem svetu so bili zaprepadeni. Vsi so ga iskali.
Da bi izvedeli resnico, kaj se je zgodilo. Čeprav so vsi slutili, da je
mrtev. Italijanski novinar Alberto Ungaro je vztrajal. Prebil se je do
čilskega generala, ki je prostodušno priznal. Da, ubili smo ga, in njegove
hčere tudi. Nismo mogli drugače. Pisal je prečudovite zgodbe. In zgodba o
Che-ju je najlepša od vseh. Povejte mi, ali je res treba ubiti človeka, ki
piše lepe stvari. Mar je svet res tako naravnan? No, zgodbo o Che guevari
so kljub vsemu našli. Pred leti. In objavljena je bila tudi pri nas. Tako
kot so bile objavljene zgodbe o Alvar Mayorju in Mort Cinderju. Mort
Cinder, nesmrtnik, ki se sprijatelji s starim arhivarjem in mu pripoveduje
zgodbe iz svojih življenj. Impozantne zgodbe. Kako je gradil Babilonski
stolp. Kako je prevažal sužnje v Ameriko. O državljanski vojni v ZDA. O
bitki za Termopile. Ker Cinder to ve. Ker je bil tam. To so pretresljive
zgodbe, polne razumevanja za človeka in njegova čustva, to so zgodbe o
pogumu in strahopetnosti. In če ne moremo prehvaliti Oesterhelda, tudi
Albertu Brecci ne moremo peti drugega kot slavospeve. Strip je prava
mojstrovina chiaroscuro tehnike, vizualizacije sveta teme in senc, prepoln
pričakovanja in temačne atmosfere. Njegova risba je čarobna. Virtuoznost
brez primere. Vsega skupa 206 nepozabnih strani. Če bi bil Oesterheld še
živ, bi bila zagotova še kaka zgodba več.
Ah, Termopile! Mort Cinder je bil eden od 300 Špartancev, ki so se
zoperstavili Perzijcem. In ko je bilo vsega konec, Perzijci odkrijejo, da
je Mort še živ. Pripravlja se eksekucija. Zadnjega špartanca. Perzijski
kralj mu pravi. Najprej ti bomo odsekali roko, ki je držala meč. Ob
sončnem vzhodu bo to. Nato ti bomo izkopali oči, da ne boš nikoli več
videl dneva. Nato... A Mort Cinder se je samo nasmehnil. Saj je vedel, kaj
mu je storiti. Ko mu bodo iztikali oči, bo sunil z glavo naprej, nož se bo
zaril v možgane in vsega bo konec. Perzijski kralj ga zaprepadeno gleda.
Kako se Mort smehlja. In ko sonce vzhaja, kralj omahuje. No, veliki kralj,
kaj čakaš, ga vpraša Cinder. Sonce je že vzšlo. Perzijski kralj pa samo
zašepeta. Špartanec, ti si večji kralj od mene. Da, kdor tega še ni bral,
je marsikaj zamudil.

Seveda Alberto Breccia ni bil edini, ki je narisal strip o Termopilah.
Frank Miller, eden najpomembnejših ameriških scenaristov in risarjev, je
prav tako napisal in narisal strip 300. Millerja je navdahnil film 300
Špartancev(1962), strip je izšel 1998 leta, in ponovno prirejen kot film
leta 2007. Strip pripoveduje zgodbo o 300 špartancih, tako kot je bitko
dojemal njihov vodja Leonidas. Strip se je prodajal izjemno uspešno.
Izdali so ga v trdi vezavi, velikem formatu, prodali pa so skoraj v
100.000 izvodih.

Nasploh je bil Miller zelo uspešen pri filmskih adaptacijah svojih
stripov. Strip in film. Recimo Sin City (Mesto greha, 2005) je verjetno
najbolj stripovski film, ki so ga kdajkoli posneli. Otvoritvena scena
filma pa je enostavno neprekosljiva. Pa strip o temnem vitezu, Batmanu.
Temni vitez se vrača. (The Dark Knight, 1986). Samo, da je zdaj Batman že
star, pa še alkoholik povrhu. Njegov zvesti spremljevalec Robin je že
zdavnaj mrtev in vse kaže, da mu vrnitev ne bo uspela. Še posebno zato,
ker mora premagati Supermana. Ja, Frank Miller je spremenil superherojski
strip. Izjemen strip: Elektra the Assassin(1986). Scenarist Miller,
ilustrator genijalni Bill Sienkiewicz. Strip o ninji, ki se bori z dvema
kratkima mečema, ki se imenujeta sai. To je zagotovo eden najboljših,
likovno najbolj dovršenih stripovskih albumov. Na žalost je bil film,
posnet po stripu, prava polomija. No, za konec pa smo prihranili njegov
strip Ronin(1983), ki je seveda zasnovan na stripu o Itto Ogamiju,
shogunovem eksekutorju. Ronin je samuraj brez gospodarja. In ko ta samuraj
v bitki izgubi gospodarja, uspe pa rešiti dragoceni meč, ki ga želijo
demoni, se sprašuje, kaj mu je storiti. Odloči se, da ne bo storil
harakirija in da bo ubil demona. Toda ta meč je nekaj posebnega. To je
meč, ki pije kri. Da pa bi ubil demona, mora meč natopiti s krvjo
nedolžnega človeka. Ali pa otroka, kot kaže pretesljiva dvostranska
miniatura. No, ronin se odloči drugače in se spopade z demonom, ne da bi
nahranil meč. Seveda izgublja bitko in tik pred koncem se domisli, in
zasadi meč v svoje telo in z njim prebode tudi demona, ki se prepozno
zave, kaj se dogaja. Samuraj je namreč ves čas živel po najbolj strogih
načelih in je tako meč kljub vsemu namočil v krvi nedolžnega človeka. V
zadnjih sekundah življenja pa demon izusti urok, ki njuno bitko prenese v
drug svet. V prihodnost. To je torej zgodovinsko futurološki strip, ki pa
je vsekakor eden večjih mejnikov v zgodovini stripa.

Omenimo še dva stripa nastala v ZDA. Američan Val Mayerik in Lary Hama sta
ustvarila strip Young Master(1987), samo devet zvezkov in dva zvezka
Master(1989). Film z istoimenskim naslovom ni v nikakršni zvezi s stripom.
Vendar smo zopet v starodavni Japonski. In spopadu s klanom Yagju. Črnobel
strip, ki je deloma izhajal tudi v revije Eerie, vendar je kljub temu
ostal malodane neznan. Tako kot nihče ne pozna enega najboljših kratkih
samurajskih stripov izpod pesera Kenta Williamsa. Akvarelistični strip,
naslov Obesek (The Sign,1985). Izšel je v reviji Epic. V neko mesto pride
samuraj, ki nosi okoli vratu nenavaden znak. Ljudje se ga izogibajo,
vendar to njega ne moti. Pride na skrivni sestanek, kjer se zbirajo
samuraji z enakim obeskom in ki pripravljajo napade in popolna uničenja
celih vasi. Pa pravi temu mladeniču eden od prisotnih. "Si tukaj prvič?
Ali pa si že kje bil?" Mladenič navede neko vas, sogovornik pa se začudi.
"Saj, tam sem bil tudi jaz, pa se te ne spomnim. Pobili smo vse, kajne?"
Odgovor je bil preprost. "Mene niste. Jaz sem preživel." Pekel akvarela in
barv. In ko je konec, samuraj s trupel pobere obeske, jih spravi v žep in
se odpravi na naslednji sestanek.

[sigismundus]

Zdaj pa bomo govorili o stripu, ki je mečevanje predstavil vsemu svetu.
Najbolj popularen strip na svetu, o mečevalcu, ki se imenuje Conan. Kdo ga
ne pozna! Skoraj 1000 stripovskih enot, vsaj trije filmi. TV serija.
Simerija. Skrajni sever Evropa. Dežela, neprijazna, kjer soteske občasno
zaječijo samo v zvokih vetra. Kjer je dežela simerijanska v svoja nedra
sprejela vse sence in temoto tega sveta in preprečila soncu, da bi jo
kdajkoli obsijalo. Dežela večne teme je to, kjer so vojščaki, ki tam
živijo le še sence ljudi, kjer ječijo ogolela drevesa in kjer tavajo duše
barbarov, ki so že zdavnaj pozabile svoja imena in se le občasno izvijejo
primežu smrti in samote. Ja, tako je v tridesetih letih pisal Robert E.
Howard, avtor knjig o Conanu, ki je postal izjemno popularen tudi preko
stripov in filmov. Vendar knjig ni pisal samo Howard. Po njegovi smrti so
jih pisali še številni drugi pisatelji, njihove naslovnice pa je risal
izjemni likovnik Frank Frazetta. Resda ni nikoli narisal enega samega
stripa o Conanu, njegove naslovnice pa so legendarne. Ko so razmišljali o
adaptaciji knjig v strip, so najprej želeli angažirati ilustratorja Johna
Buscema. A bil je predrag in prezaposlen. Zato so najeli mladega, a
obetajočega Barry Windsor Smitha. Scenarije je na podlagi Howardovih del
pisal Roy Thomas, stripe pa izdajala založniška hiša Marvel. Smith je bil
izjemno nadarjen avtor in čeprav je bil skorajda začetnik, je bilo v
njegovih ilustracijah čutiti eleganco, ki je dala slutiti na stvaritve
resenesančnih umetnikov. Strip je pri bralcih doživel velik uspeh. Barbar
Conan je začel izhajati v zgodnjih sedemdesetih letih in izhaja še
dandanes. Sčasoma so se tej stripski izdaji pridružile še druge, ki so
opisovale življenjsko pot tega simerijanskega vojščaka. Conan saga, The
Savage Sword of Conan, King Conan in druge. Ker je Conan vse to tudi bil.
Rodil se je na bojišču, bil je tat, vojščak, plačanec, gladiator in kralj.
Bil je odličen mečevalec, ki se je spopadal tako z ljudmi, čarovniki in
demoni. Vedno pa je verjel v svoj meč, saj je bil prepričan, da vse kar je
živo, lahko tudi umre.
Kdo se ne spomni uvodnega prizora iz filma o Conanu, kjer ga je upodobil
Arnold Schwarzenegger! Na sredi vasi, ki so jo opustošili tuji vojščaki,
stoji fantič, ki drži svojo mamo za roko. Le malo stran so psi ravnokar
raztrgali njegovega očeta, njima pa se približuje poveljnik osvajalcev.
Sledi zamah meča in mladenič, ki stoji kot v transu se niti ne zaveda, ko
mu pred noge pade glava njegove matere. Šele potem, ko začne truplo padati
in se njena mrtva roka izvije iz njegove, se nejeverno ozre. Sledi
suženjstvo, učenje borilnih veščin, gladiatorstvo. Tako postane izurjen
vojščak, ki potuje po deželah Howardovega domišljijskega sveta.
Simerija. Dežela, ki je nastala po propadu atlantide in je obstajala
preden se je rodil novi svet. Conan se je podal tudi v dežele, ki so
mejile na neprijazno Simerijo, v bogato Aquilonijo, kjer je bil sprva tat,
nato pa se je udinjal najboljšemu plačniku. Znana je zgodba, kako se je
težko ranjen zatekel v zapuščeno pečino, kjer je naletel na prestol, na
katerem je sameval okostnjak. In tako je Conan prišel do meča. Meča
starodavnega kralja, s katerim si je izboril pot skozi krdelo volkov, ki
so ga čakali zunaj. Meč in jeklo. In bog Crom, h kateremu je molil. To so
bile stalnice tega barbara, ki je od navadnega tatu postal kralj. Seveda
pa je imel Conan tudi spremljevalko. Kraljico črne obale, ki se je
imenovala Belit. In ko jo je nekega jutra našel obešeno na vrhu jambora
njene piratske ladje, ga je zlomilo. Nobena ženska ni mogla nikoli več
zapolniti praznine, ki je nastala v njegovem srcu. Med ženskimi
bojevnicami pa lahko omenino še Rdečo sonjo, s katero se je večkrat
spopadal.

Ko je moral Barry Windsor Smith zapustiti ZDA, so delo nadaljevali
scenarist Roy Thomas, risar pa je končno postal John Buscema, ki je
simerijancu vdihnil še več barbarstva. Njegova risba, skupaj z izvrstnimi
scenariji Roya Thomasa je postala pojem stripa, ki je uspešno izhajal več
let. Sčasoma so ju zamenjali drugi scenaristi in risarji, od katerih
omenimo Ernie Chana, Rudy Nebresa, Alfredo Alcala in nekoliko
zapostavljenega Jamesa C. Owsleya. Omenimo tudi, da je pri ponatisih sage
o Conanu ponovno sodeloval Bary Windsor Smith, ki je naslikal nekaj zares
osupljivih naslovnic. Conan saga je v glavnem objavljala ponatise zgodb,
ki jih je risal Buscema, medtem pa je osnovna edicija Barbar Conan
postajala vse slabša, tako da so jo ukinili leta 1993, ko so natisnili
vsega skupaj 275 številk. Založniške pravice je sčasoma prevzela založba
Dark Horse, kjer se je novi scenarist Kurt Busiek začel bolj naslanjati na
izvirna Howardova dela, risar Cary Nord pa je bolj poudaril barvno
tehniko, saj je bil najboljši Conan v sedemdesetih in osemdesetih letih
predvsem črnobel strip, barvni Barbar Conan pa je bil slabo koloriran. Kot
smo dejali, je dosedaj izšlo okoli 1000 stripovskih enot, Conan je na
vrhuncu slave, starejši stripi se ponatiskujejo v broširanih in
trdovezanih knjigah, posamezni stripovski zvezki izhajajo z alternativnimi
naslovnicami. Conan je popularen tudi pri nas. Medtem, ko so kratke zgodbe
izhajale predvsem v reviji Stripoteka, pa ga danes izdajajo vsaj v treh
luksuznih izdajah na področju bivše Jugoslavije. Conan je nedvomno
stripovski fenomen, ki je svoj vrh popularnosti dosegel v filmih,
prisvojila pa si ga je tudi industrija iger in plastičnih likov.

Če smo že na daljnem severu, se preselimo še k vikingom. Nedvomno je
najboljši strip o vikingih narisal Don Lawrence. Viking Karl je naslov
izjemno popularnega in izvrstno narisanega stripa o vikinškem vodji.
Čeprav je Lawrence prvi strip naslikal v barvah, pa je kakih 15 epizod
izšlo v črnobeli tehniki, s katero je avtor izjemno dobro pričaral
mračnost in bogaboječnost takratnih vojščakov. Nasploh zgodbe opisujejo
spopade vikingov s pikti, njihova potovanja po svetu, med ostalim so zašli
celo v amazonijo. Kaj vse je tukaj narisal Lawrence! Spopade s pikti,
medsebojne borbe za poveljstvo, plenjenja vasi, obleganja mest in gradov.
Tu se kar nizajo raznorazne tatike osvajanja tujih dežel, vendar vikingi
pogosto doživljajo tudi poraze in zgodi se celo, da ob vrnitvi najdejo
požgane domače vasi. Krutost tega davnega sveta se je nenehno prepletela s
praznoverjem, kar je Lawrence odlično upodabljal s sencami, meglicami in
temačnostjo pokrajine. Omenimo značilen prizor, ki ga vikingi seveda
vzamejo kot znak bogov. Med borbo za poveljstvo nad vikinškimi plameni je
Karl v podrejenem položaju in ko je že vse kazalo, da bo izgubil boj, se
je pretrgala vez, s katero je bil meč privezan na jamboru tako, da je
zdrsnil naravnost v hrbet njegovega nasprotnika, ki se je pripravljal na
smrtni udarec.

Lawrence je risal tudi izjemno priljubljen strip o gladiatorju Olacu.
Narisal je sicer samo dva stripa, ostale sta risala italijan Ruggero
Giovannini in argentinec Carlos Roume. Tudi ta strip je izjemno
realističen, scenaristično pa predstavlja napeto in poučno branje.
Lawrence je namreč veliko risal za angleške poučne revije kot so Look and
Learn, za katere je delal tudi zgodbe o vojaških spopadih, biblijske
zgodbe ipd. Med te, srednjeveške stripe, bi lahko uvrstili še strip Merok
(Maroc the Mighty), kjer ima potujoči vitez na roki posebno zapestnico, ki
mu, kadar jo obsije sonce, daje nadčloveško moč. Ne glede na izjemno
kakovost vikinga Karla in gradijatorja Olaca, pa je Lawrence najbolj
poznan po stripih Triganski imperij (The Trigan Empire) in Storm. To sta
dva futurološka stripa, bogato ilustrirana in prekrasno kolorirana, ki se
dogajata na tujih svetovih. V Triganskem imperiju, ki je pri nas izhajal
kot Daleka planeta, je Lawrence predstavil boj treh bratov za oblast in
rast imperija, ki ga je nato ustanovil Trigo. V tem imperiju so vojaki
oboroženi tako z meči kot laserskim orožjem, kar mnogi ocenjujejo za
nesmiselno. Res je, scenariji so naivni, scenarist je bil v glavnem Mike
Butterworth, in niti približno ne dosegajo Lawrenceovih stvaritev. Storm
pa je strip o vesoljskem pilotu, ki zaide v nekakšno rdečo pego na
Jupitru, kar njegovo plovilo vrže v paralelni svet, tako da so naslednja
nadaljevanja zbrana v ciklu Pandarvske kronike. Kjer je seveda vse polno
borb tako s hladnim orožjem kot laserskimi pištolami. Zanimivo je, da je
zaradi nizkih honorarjev Lawrence prenehal risati za angleške založnike. Z
navdušenjem so ga sprejeli na Nizozemskem, kjer so izdali njegova zbrana
dela. Tudi v angleščini. Redke, luksuzne, limitirane izjave. Po 500
izvodov.

Angleški risarji so radi upodabljali tudi svojo zgodovino. Nešteto je
zgodb o Robinu Hoodu, Rob Royu in Dicku Turpinu. To so sorazmerno kratki
stripi, tako nekako največ do od 32 do 64 strani, vendar sta na vsaki
strani običajno samo dve sličici. Ali pa celo samo ena. Izjemen risar, ki
je daleč odstopal od vseh, je bil Reg Bunn. Bil je izjemno plodovit,
poznan je po večih serijalih, med katerimi pri nas poznamo Jekleno pest,
za katero je izrisal eno zgodbo. No, zgodbe o sherwoodskem odpadniku so
vsekakor zelo pomembne, saj v njih opisuje tudi srečanje Robina Hooda s
kraljem Arthurjem. Ne manjka pa tudi večnih spopadov z notthinganskim
šerifom in njegovimi vojaki. Reg Bunn je bil tako markanten risar, da je
tudi potem, ko so risanje Robina Hooda prevzeli drugi avtorji, še vedno
prihajal v studio in izriseval obraze stripovskim junakom. Tako, da je
včasih naravnost nemogoče povedati, kateri strip je risal Reg Bunn, pri
kateremu pa je samo sodeloval. Še nekdo je risal strip o Robinu Hoodu.
Verjetno največji risar angleškega stripa, Frank Bellamy. Čeprav je avtor
poznan predvsem po svojem delu o vesoljskem pilotu Dan Dareju, pa je
narisal tudi kakih deset nadaljevanj o časovnem potniku Garthu. Zasnova
stripa v mnogočem spominja na strip o Mort Cinderju, vendar je bil to
časopisni, pasični strip. Bil je izjemno popularen in je izšlo okoli 160
epizod. Pri nas je bilo objavljenih vsaj 40 zgodb. Zanimata pa nas
predvsem zgodbi Atacamina maska(The Mask of Atacama,1973) in Džingiskanova
zaročenka (Bride of Jenghiz Khan,1974), v katerih je Bellamy opisal
mojstre hladnega orožja tako v Mehiki kot daljni Aziji.

Če smo že pri časopisnem, pasičnem stripu, omenimo izvrsten kriminalni
strip, ki se sicer le bežno dotika naše tematike. Govora je o stripu
Modesty Blaise, stripu, ki ga je ustvaril in vseskozi pisal Peter
O'Donnell, začetne epizode pa risal izjemni Jim Haldaway. Da, to je tista
Modesty Blaise, ki se je kot drobna, skromna deklica znašla v povojnem
taborišču Kalyros v Grčiji, ki je peš prehodila pot do severne Afrike in
ki je s seboj nosila knjigo Le Morte d'Arthur iz katere si je sposodila
ime čarovnika Blaisea. In ki je še kot mlado dekle ustanovila svojo
zločinsko mrežo Network, jo kasneje razpustila in potem dolga leta delala
za potrebe angleške tajne službe. Tista Modesty Blaise, ki je z
legendarnim Willijem Garvinom spremljala vlak poln beguncev nekje v Indiji
in tam tudi padla pod streli teroristov. No, govorimo o štirih zgodbah:
Those About to Die(1974) ilustratorja Enrique Badia Romera, v kateri
moteni kriminalec priredi novodobne gladiatorske igre, kjer se morata
Willie in Modesty v areni boriti za življe. Naslednji sta The Sword of
Bruce(1985), ki jo je narisal Neville Colvin in Brethren of Blaise(1980)
Patricka Wrighta. V prvi zgodbi Modesty po škotskem višavju prenaša
starodavno relikvijo, meč legendarnega Brucea, v drugi pa se spopada s
sekto, ki so jo ustanovili na izročilih vitezov okrogle mize. Tudi Modesty
Blaise je iskala notranji mir, tu pa ji je nedvomno največ pomagal njen
učitelj borilnih veščin. The Golden Frog(1978), risar pa Enrique Badia
Romero. Eh, da posneta sta bila dva filma, prvega ne bi niti omenjali,
drugi pa je izjemno korekten in soliden film, ki opisuje prav zgodnja leta
Modesty Blaise. Film: My Name is Modesty (2002), glavno vlogo pa je
prepričljivo odigrala Alexandra Staden.

Morda bi omenili še en strip, ki prav gotovo sodi v to rubriko. To so
trije mušketirji. Aramis, Porthos in Athos. No, imamo seveda tudi četrtega
mušketirja, D'Artagnana. Zadeve pa še ni konec. Čeprav si Alexandre Dumas,
ki si je to trojico zamislil, tega še predstavljati ni mogel, smo dobili
tudi mušketirko. Peto mušketirko. V filmskem svetu pač. V stripovskem
svetu pa smo kot komičen strip dobili petega mušketirja, nespretnega
mečevalca, Gelsomina Fallabracija, ki si z muko in šalo utira pot skozi
svet pustolovščin. Med stvaritve o treh mušketirjih so se vpisali tudi
avtorji stripa Alan Ford, ki so izdali posebno tematsko številko. Oh,
seveda imamo pa tudi dva mušketirja. Jerryja in Mrvico. In večnega
nasprotnika mačka Toma. Tako da bi lahko skoraj rekli, da imamo dva
mausketirja, kot so ju nekateri duhovito poimenovali. Tudi Studio Walt
Disneya ni ostal križem rok. Njegovi popularni junaki: Racman Jaka, Pepe
in Miki Miška(Donald Duck, Goofy in Mickey Mouse), so skupaj nastopili v
risanki o treh mušketirjih. No, pa tudi Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik so
se poskusili kot mušketirji. Saj so s časovno uro lahko hodili v
preteklost, kjer so se bojevali proti roparskim vitezom. Vse te stripe bi
morda lahko uvrstili kar med swashbucklerje, termin ki je nastal v 16.
stoletju in se je razširil tako na film kot strip. Govorimo pač o
mečevalcih, ki se radi dvobojujejo, bahajo in širokoustijo. Omenimo, da je
strip o treh mušketirjih narisal tudi rus Sergej Solovjev, ki je živel v
Srbiji, narisal pa je tudi stripa Robin Hood in Ivanhoe. Pa dodajmo še
strip Zorro. Nustrašni borec za pravico v Mehiki. Dolga leta je bil Zorro
domena mladinske literature, filma in stripa. Večino stripov so naredili v
studiju Walt Disney, pri nas pa so izhajali v časniku Miki. Šele nedavno
pa je strip Zorro prerastel v nekaj večjega. Naravnost veličastnega. V
izvrsten časopisni, pasični strip. Avtorja sta risar Thomas Yeates in
scenarist Don McGregor. Prvi dve zgodbi, iz let 1999 in 2000 so izdali v
lični broširani izdaji. Humoristična inačica je strip Benita Jacovittija
Zory Kid. Jacocitti je sicer bolj poznan po stripu Cocco Bill, neustrašnem
kavboju z divjega zahoda. In še resnična anekdota: Jacovitti je v svoje
stripe vrisoval nešteto klobas. Klobas, ki so kukale iz vogala stripovskih
sličič, ležale pod mizo, v puščavi ipd. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj to
počne, je prostodušno odgovoril. "Saj veste, da v klobase vtaknejo prav
vse. In zakaj potem jaz ne bi mogel vtikat klobas v svoje stripe?" Pa
omenimo še enega najemnika. Izvrstno risan italijanski strip Meč
maščevanja, kjer Hugo Dinvidi ponuja svoje usluge najboljšemu ponudniku.
To so sorazmerno kratke zgodbe v katerih je tudi zvrhana mera humorja. Pri
nas je bilo objavljenih kakih deset zgodb, ki so risane v črnobeli
tehniki. Prav tako omenimo še zelo dober realističen strip dvojca Cothias
- Julliard: Sedem življenj skobca (Les 7 viens de l'eperrier), ki opisuje
življenje kraljevske družine v začetku 17.stoletja. Strip je izšel v
sedmih albumih.
Sem bi lahko prišteli tudi številne stripe in filme z gusarsko tematiko.
Omenili smo že piratko Belit, ki je bila Conanova spremljevalka, zagotovo
najpomembnejši pa je Rdečebradec (Barbe Rouge), ki ga je risal Victor
Hubinon, pisal pa nenadkriljivi Charlier. Kako izjemno popularen je ta
strip kaže podatek, da je bilo narisanih preko 30 albumov in da se je po
Hubinonovi smrti izmenjavalo kar nekaj risarjev. Žal pa je preminil tudi
Charlier, tako da je kvaliteta teh stripov močno padla.

Bežno se lahko dotaknemo še nekaj stripov, ki so opisovali srednjeveško
evropo in so bili bodisi biografske narave ali pa so sloneli na literarnih
predlogah. Bežno zato, ker so to večino slabo risani stripi. Tako poznamo
strip o Juliju Cezarju in več inačic stripa Ivanhoe. Morda bi bil še
najbolj zanimiv poljski strip Saragonski rokopis Jerzyja Skarzynskega. Pa
tudi naš risar Andrija Maurović se je poskusil z adaptacijo slovitega
romana Henryka Sienkiewicza Z ognjem in mečem. Seveda je bilo takšnih
stripov ogromno. Pri nas so izhajale vsaj tri stripske edicije, ki so bile
namenjene prav adaptacijam slavnih romanov. To so bile Pan strip(Cyrano de
bergerac, Ivanhoe...), Slavni romani(Železna maska...), Novosti za
mlade(Robin Hood, Julij Cezar, Ivanhoe...) in Pustolovine i povijest(Robin
Hood, Trije Mušketirji...). Vendar pa je kvaliteta teh stripov naravnost
mizerna in se jim zato ne bomo podrobneje posvečali. Prav tako pa je na
trgu obilica najhujšega stripovskega šunda, ki ga izdaja predvsem
založniška hiša Bonelli, ki se tudi pri nas bohotijo na kioskih(recimo
Chico vitez, ali pa epizode Zagorja proti vitezom in samurajem. Recimo
Zagor in vitezi grala (Zagor i cavalieri del graal, 1998) ipd). Šund od
šunda.

Kot smo že omenili, je bilo veliko stripov, ki so tematiko predstavljali
na komičen ali ironičen način. Na Conana se je naslonil sloviti Sergio
Aragonés, karikaturist in risar, s stripom Groo. Obdobje rimljanov je
slikovito upodobil scenarist Goscinny in risar Uderzo v stripu Asterix.
Kdo ne pozna Asterixa In Obelixa! Po njem so nastale izvrstne celovečerne
risanke, in igrani film, ki pa žal ni vreden kaj prida. Oh ja, pa v vsake
epizodi so tudi gusarji, saj Asterix in Obelix malodane na vsakem
potovanju potopita gusarsko barkačo. Če pa slučajno za to nimata časa, jo
potopijo kar gusarji sami. Za vsak slučaj. Znani pirat je še Kljuka, večni
nasprotnik Petra Pana iz Disneyevih stripov. Miki Muster pa je ustvaril
gusarja Jožo Gulikožo, ki so ga njegovi neustrašni junaki Zvitorepec,
Trdonja in Lakotnik nič kolikokrat ugnali v kozji rog.

Preden se začnemo ukvarjati zs princem Valiantom, omenimo še izjemen strip
Črni zmaj (The Black Dragon), ki se prav tako ukvarja s srednjim vekom
starodavne anglije, samo da je tukaj prisotno veliko več magije. Čas je
1193 takrat, ko je krščanstvo začelo izrivati prvobitne religije na otoku.
Avtorja sta Chris Claremont in John Bolton. Alternativno zgodovino je
izjemno narisal John Bolton, šest barvnih stripovskih knižic je izšlo v
ZDA, kasneje pa so bile zbrane v mehkovezani knjižici, vendar povsem
nerazumljivo, v črnobeli izdaji.

Sedaj pa je končno napočil čas za najboljši strip na svetu. Najboljši
strip vseh časov. Seveda gre za Princa Valianta slovitega Harolda
Fosterja. V bistvu je Princ Valiant nekakšna mešanica med slikanico in
stripom, saj ne vsebuje oblačkov s tekstom, ki so specifični za sodobni
strip. Foster je kreiral Valianta leta 1937, ko so mu založniki pustili
popolnoma proste roke in je ustvaril mojstrovino brez primere. Gre
pravzaprav za slikarske miniature, tako da so ga nekateri poimenovali kar
za slikarja pustolovskega stripa. Osnovni okvir stripa so legende, ki so
se spletle okoli mitskega kralja Arturja in njegovih vitezov okrogle mize.
Najbolj zanimivo je, da je Princ Valiant eden redkih stripov, v katerem
lahko gledamo glavnega junaka kako odrašča, kako postane vitez, kako se
zaljubi in ima otroke. Tako je strip na trenutke igriv, zabaven, poln
družinskega humorja in dvorskih spletk, po drugi strani pa surov,
brezčuten, krvav. Tak kot je bilo življenje srednjeveškega viteza na
bojnem polju. Foster je bil izjemno pozoren na vse podrobnosti, na
oblačila in bojne oprave, verodostojno je reproduciral orožja, avtentično
opisoval okolja in njihovo kulturo, sa je Valiant potoval po vsem svetu.
Tudi v takrat še neodkrito Ameriko. Neodkrito v času, v katerem je živel
Valiant, seveda. Kot zanimivost lahko navedemo, da je strip postal tako
popularen, da je neka tvrdka začela izdelovati celo Valiantov šlem in meč,
kot posebno rariteto. Tako popularen, da so privrženci lik princa Valianta
odeli celo v ameriško zastavo, kar pa je res že na meji dobrega okusa.
Harold Foster tega prav gotovo ne bi storil.

No, Foster je v tridesetletnem obdobju narisal preko 1800 stripovskih
tabel. Prav verodostojnost opisov okolja, dekorja, kostimov, opreme,
orožja, pejsažov, arhitekture in običajev tega zgodovinskega obdobja je
dala stripu izjemno prepričljivost. Foster je zelo verno upodabljal tudi
živali: konje, ptiče, domače živali, drobnjad, pa tudi divje živali.
Koliko konj je izrisal in koliko različnih poz, pa malodane da nikoli ne
zaslediš ene, ki bi bila enaka drugi. Risar si je včasih prav dal duška
domišljiji. Risal je orjaške kače in krokodile in prav lov, ki ga vitezi
uprizorijo na velikanskega krokodila, je ena od antologijskih strani
svetovnega stripa. Vsak poznavalec se bo samo nasmehnil, ko bo v kakem
stripu opazil risbo krokodila, ki z repom leži ob spodnjem delu sličice, s
telesom pa v diagonalni smeri in z glavo boljšči proti skupini vitezov, ki
ga napada. Zelo razgibana ilustracija, ki z diagonalo ponazarja dinamiko.
Eno temeljnih vodil pri ilustraciji. Ta krokodil je postal kar nekakšna
zaščitna znamka Fosterjevega vpliva za poznavalce, saj je posnemovalcev
njegovih risb nič koliko. Po drugi strani pa je Foster razvil izjemno
pestro mešanico likov, katere je karakterno zelo bogato izrisal. V Princu
Valiantu ni črno belih likov, tu je mogoče spoznati vse nijanse človeške
nravi in čustev ljudi, ki se pač različno odzivajo na okolje, stiske in
dobre stvari, ki jih doletijo v življenju. Harold Foster je dobro obvladal
tudi perspektivo in kadriranje, le pri montaži posameznih slik na stripski
tabli bi lahko še marsikaj postoril, saj je moral včasih celo
oštevilčevati sličice, da se je razbral njihov vrstni red. Montaža stripa
v tistih časih pač še ni bila tako dobro razvita kot dandanes.
Kar pa se tiče vojskovanja... Da, tega je ogromno. Od krutih bitk, ob
katerih bralcu zastaja dih, do viteških dvobojev, ki mejijo že skoraj na
galantnost pa do komičnih prizorov, ki privabljajo nasmeh.

Potem ko ga je kralj Arthur povišal v viteza, je Valiant najprej pomagal,
da je njegov oče ponovno dobil naziv Kralja Thule, nato je potoval širom
Anglije, Evrope in po sveti deželi in se boril z Goti, Huni in Saksonci.
Potem, ko se je poročil z Aleto, so njegovo družico ugrabili vikingi in
Valiant jim je sledil vse do Shetlandskih in Farskih otokov, Islandije in
celo do reke sv. Lawrencea, tako da je prispel do Niagarskih slapov celih
1000 let pred Kolumbom. Potem, ko je premagal vikinškega vodjo Ulfrana in
osvobodil Aleto, je tisto zimo preživel kar med domorodskimi indijanci.

Kdorkoli je bral epopejo princa Valianta, ne bo nikoli pozabil, obleganja
gradu pred Huni, ko se je braniteljem pridružil tudi Valiant. Obleganje se
vleče v neskončnost in tako začne primanjkovati osnovnih življenjskih
potrebščin. Ni več hrane. Branilci sklenejo narediti nekaj naravnost
veličastnega. Priredijo poslednjo gostijo in se zabavajo in plešejo dolgo
v noč. Nato se dvorske dame z otroci odpravijo v zasebne prostore, kjer
zastrupijo najprej otroke, nato pa strup popijejo tudi same. Medtem moški
zažgejo grad, si nadenejo viteške oprave, primejo za meče in se skozi
grajska vrata poženejo v poslednji napad. Veličastno.

Ali pa prizori, ko mučijo ujetega Valianta. Ne samo, da mu hočejo Huni
uničiti telo, hočejo mu streti tudi dušo. Vendar ga pustijo pri življenju.
Saj bo prav njegovo telo, ki je v bistvu ena sama živa rana, prikladno
sporočilo kralju Arthurju in vitezom okrogle mize. In ko se kralj Arthur
odpravi na maščevalni pohod, se jim princ Valiant pridruži. V njemu tli
toliko besa, da to ni za povedati. Bes nad tem, kar so storili njemu,
brezmejna žalost za padlimi tovariši in dekleti in ženami, ki so skupaj z
otroci umrle v napadu. V nekem trenutku stoji pred njim vsaj dvajset,
trideset vojščakov. Na dokaj ozkem mostu se dogaja vse to. Valiant je
izjemen mečevalec in s pridom izkorišča teren, ki mu je vsekakor po volji,
saj ga nasprotnik ne more obkoliti. Z mečem si utira pot skozi meso in
kri, za seboj pušča gomile trupel. Takšen je bil njegov bes, da se sploh
ni zavedal, kaj počel. In ko se na koncu kamnitega mostu ustavi in se
tistih nekaj hunov, ki so še ostali pri življenju razbeži, se Valiant ozre
nazaj. Za njim, po vsem mostu, ležijo trupla. Kar verjeti ne more svojim
očem. Koliko ljudi je pobil. In tedaj se zave, da imajo tudi ti vojščaki
žene in otroke, zave se vse bestialnosti vojskovanja, spozna da je le v
slabi uri zaradi njega ovdovelo na desetine žena in da so njihovi otroci
izgubili očeta. V obupu prime svoj znameniti meč in ga z vso močjo vrže
daleč v vodo, ki leži pod njim. Strt je od gorja, ki ga je vojskovanje
povzročilo njemu in ki ga je on povzročil drugim. Želi si samo še miru v
svojem srcu, ki mu pa žal ni usojen. Stripovska sličica, ko Valiant z vrha
mostu odvrže svoj meč je nepozabna. To je antologijski primer stripa o
Princu Valiantu, katerega ne more obiti noben poznavalec ali ljubitelj
stripov.

Spomnimo se, kaj se je zgodilo, ko se je Valiant s svojo posadko kot
brodolomec zatekel na enega od Megličastih otokov. Kjer je kraljevala
kraljica Aleta. No, kraljičini vojščaki so brez milosti pobili vse
preživele. Ni jih zanimalo niti kdo so, niti zakaj so se znašli tam.
Obupani Valiant, ki je edini preživel in ki mu ne gre v glavo, kako je
mogoča takšna krutost, se kljub smrtni nevarnosti odpravi na kraljičin
dvor. Grozljiv prizor, ko se Valiant ves krvav, razcapan in divjega
pogleda, pojavi pred dvorskimi vrati, je presunljiv. Nihče mu ne stopi na
pot in Valiant gre naprej v dvorano in stopi pred kraljico, kjer jo obtoži
strahovitega zločina. Valiant pač ni mogel vedeti, da so bili Megličasti
otoki nenehno izpostavljeni piratskim napadom in da so vojaki
predpostavljali, da so naleteli na roparsko tolpo, ki je nameravala
pleniti med prebivalci. No, prav nihče ne reče ničesar. In tudi kraljica
se ne upira, ko jo zvleče s prestola in jo uklenjeno odvede z dvorca. Ker
še ne ve, kako jo bo kaznoval. Kdo bi si mislil, da ga bo ljubka Aleta
tako očarala, da si jo bo izbral za življenjsko družico. Ljubezenska
zgodba brez primere.

Nobenega smisla nima, da bi naštevali vse nagrade, ki jih je prejel ta
strip. Naj zadošča, da omenimo, da ga je nek kritik proglasil za največji
dosežek angleške literature v zadnjih sto letih. Seveda pa Harold Foster
ni mogel v nedogled risati Princa Valianta. Tako, ga je pod njegovim
vodstvom od sedemdesetih let naprej risal John Cullen Murphy, ki se je v
osemdesetih letih osamostalil. In ko se je marca 2004 upokojil še Murphy,
je risanje prevzel Gary Gianni, scenarije pa je pisal Mark Schultz.

Tudi filmov je bilo posnetih kar nekaj, vendar pa se niti približno ne
morejo kosati s stripom, tako da jim ne bomo posvetili nobene pozornosti.
Omeniti pa moramo film Excalibur (1981) režiserja Johna Boormana.
Brilijanten film, ki prikazuje Kralja Arthurja in njegove viteze okrogle
mize. Legenda v legendi. To je seveda mit o meču, ki je bil zasajen v
kamen, izročilo pa je govorilo, da bo postal kralj tisti, ki ga bo uspel
izvleči. Po smrti kralja Arthurja, so meč vrgli v morje, kjer naj bi še
vedno čakal na novega kralja Anglije. Tej filmski stvaritvi bi storili
veliko krivico, če ne bi omenili fenomenalne glasbene spremljave, Preludij
k Parsivalu.Siegfriedova smrt, pogrebni marš iz Somraka bogov, Richarda
Wagnerja.

Princa Valianta so tako prebirale generacije za generacijo. Staro in
mlado. Za vsakogar je bilo nekaj. Po svetu in pri nas. Omenimo samo, da so
ga v Nemčiji poimenovali kar princ Eisenherz in ga izdali v prečudovitih
knjižnih izdajah. Princ Valiant pa je izhajal tudi pri nas. Že pred vojno,
pa kasneje v časniku Kekec, v Politikinem zabavniku, v Stripoteki, v
posebni revijalni publikaciji, v luksuznih broširanih izdajah in v
trdovezanih izdajah, ki so bile limitirane na vsega 250 izvodov. Skratka,
Princ Valiant je po mnenju večine kritikov, poznavalcev in privržencev
žanra, enostavno najboljši strip na svetu. Vseh časov.

Ob vsej tej stripovski poplavi se morda obregnemo še ob literarni podžanr,
po katerem je nastalo kar nekaj stripov. Govorimo o romanih s fantastično
tematiko, v katerem se kar tre magov, pravljičnih bitij in mitskih
vojščakov. Kot eno pomebnejših začetnih del je vsakekaor delo Gospodar
prstanov, ki ga je napisal Tolkien, nadalje lahko omenimo Terry Brooksa in
njegovo dekalogijo o svetu Shannare, pa Zelaznyja in Svetove Amberja,
Martinovo serijo o Igri kraljev. Sledijo še Stephen Donaldson z romani o
Thomasu Covenantu, Steven Erickson z Malazansko serijo, Robert Jordan s
serijo Kolo časa in še mnogi drugi. Samo toliko, da si lažje
predstavljamo, za kaj sploh gre, povejmo, da so v Nemčiji, kjer so
Jordanove debele knjige razdelili na več delov, izdali že preko 30
knjižnih enot tega epskega cikla, ki ga mnogi primerjajo s Conanom. Po
večini teh romanov so risali stripe, po drugih so snemali filme. Z
stališča literarne kritike uvrščamo Tolkienovo serijo o Gospodarju
prstanov med klasike, prav tako serijo Amber Rogerja Zelaznyja, največji
uspeh pa je nedvomno dosegla fantastična serija Georgea R.R.Martina.
Knjige so prevedene tudi pri nas, čeprav so romani izšli dokaj nedavno, so
narisali tudi nekaj stripov, posneta je vsaj ena sezona TV nadaljevanke.
Vsekakor o teh stvaritvah ne bi govorili s podcenjevanjem, saj je recimo
Martin izjemen pisatelj, njegova serija je napisana skrajno profesionalno
in z obilo umetniške pretanjenosti in tudi prva TV sezona, posneta po
njegovih romanih, je izredna. Samo tu se ukvarjamo s stripom, seveda v
interakciji z drugimi mediji, in moramo reči, da pač noben od stripov, ki
so bili prirejeni po takšnih serijah, preprosto ne izstopa.

Sedaj pa je že skrajni čas, da se ozremo tudi po naših logih. Po stripih,
ki opisujejo zgodovino Slovencev. Po stripih, ki so nam še v času bivše
države predstavljali dogajanje na balkanskih tleh.

Da, končno smo pristali na domačih tleh. Kateri je najpomembnejši avtor,
ki je risal viteške stripe na naših tleh? Po mojem mnenju tu ni nikakršne
dileme. Julio Radilović, ki se je podpisoval s psevdoninom Jules, je
narisal impozantno epopejo z naslovom Skozi minula stoletja (Kroz minula
stolječa), scenarist pa je bil Zvonimir Furtinger. Ta strip je sprva
izhajal v Plavem vijesniku, kasneje v ediciji Naš strip, v celoti pa je
izšel v knjižni vezavi pred nekaj leti. Govorimo o najpomembnejšem
hrvaškem zgodovinskem stripu, ki je s svojimi arhetipskimi karakternimi
liki, vrhunsko risbo, epskimi prizori masovnih bitk, neštetimi drobnimi
elementi iz življenja preprostih ljudi in z odličnim scenarijem in
dialogi, popolnoma očaral ljubitelje stripov. Zanimivo je, da je imel
strip tudi maskiranega junaka po imenu Senca (Sjena)Sicer pa strip
obravnava obdobja od časa rimskega cesarstva, do Evrope po Karlu velikem.
Radilović je narisal propad Salone, ki je izšel tudi v Sloveniji
(zvitorepčev roman v stripu), pa sago o Ljudevitu Posavskem in pozni
srednji vek, ko se je Batu Kan, vnuk slavnega Džingis Kana, pripravljal na
invazijo celotne evroazije. Radilović je bil zelo prepričljiv v risanju
starodavnih noš in oprav iz vseh kulturoloških sredin. Tako ni niti
presenetljivo, da se je v Plavem vijesniku kasneje pojavila tako šola
stripa, spremljajoča rubrika pa je bil prikaz zgodovinskih kostimov in
orožij, ki pa ga niso nikoli izdali v posebni knjižici.

Verjetno je bil najbolj popularen vitez na naših tleh Zaviša, ki ga je
risal Žarko Beker. Govorimo o risarju, ki se je zgledoval po slovitem
Franku Bellamyju, kar izdaja sleherni pogled na stripovske sličice. Naj
omenimo samo pikčaste načine senčenja in pa naravnost osupljive
perespektive, ki jih je Beker z neverjetno lahkoto posredoval svojim
bralcem. Sicer pa se je Zaviša, ta zasanjani romantik, okoli katerega se
je venomer trlo polno lepotic, srečal tudi z Richardom Levjesrčnim, saj so
ga hrvatski velikaši poslali, da ga zaščiti, ko se je sam prebijal čez
tujo deželo.

Med pomebnejše avtorje stripa sodi vsekakor tudi Radivoj Bogičević z
Akantom, slovanskim vojščakom nemirnega srca, ki se bori proti osvajalcem.
To je bil izredno popularen strip, ki je izhajal v številnih stripovskih
publikacijah. Bogičević je strip ustvarjal dolga leta, odlikujejo pa ga
predvsem tekoče risarske poteze, kadriranje in dobra preglednost
stripovskih sličic. Nekoliko je slabši Skrivnostni vitez (Tajanstveni
vitez), risarja Petra Radičevića, ki so ga pred štirimi leti izdali v
knjižni obliki.

Ogromno je stripov o Turkih, kar seveda ne preseneča. Večina tega je izšla
v ediciji Nikad robom: Bečir Aga, Nikola Šubić Zrinjski, Tajanstveni
vitez. V tej ediciji so segli tudi v slovensko zgodovino: Celjska grofica
(Celjska grofica L. Korelc, 1968), Upornik iz Bohinja(Pobunjenik sa
Bohinja (L. Korelc, 1966) Seveda gre za Krst pri Savici, za zgodbo o
Črtomiru, Matija Gubec(1965) risarja Ivice Bednjanca, Duh iz Škofje loke
(Avet iz Škofije loke L. Korelc, 1969), Gospodar predjamskega gradu
(Gospodar Predjamskog grada M. Janković – L. Korelc, 1966)... Tudi
naš Jelko Peternelj se je poskusil s stripom o vitezu Gorazdu. Med
slovenskimi avtorji omenimo Sašo Dobrilo in njegov strip Sad maščevanja iz
časa rimskega cesrastva, narisal je strip o argonavtih, ki je izšel v
Ljubljanskem dnevniku. Baje je Dobrila vse zgodovinske okoliščine natančno
proučil in našej naj bi celo sledove v kamnu, kjer naj bi argonavti vlekli
ladjo proti morju. Tudi hrvatski akademski slikar, Vladimir Herceg, je
risal stripe. O samurajih. O samuraju Takeda, ki naj bi bil
jugoslovanskega porekla. Pa o Erazmu predjamskemu recimo. Herceg je
povedal, da je zgodbo utemeljil na resničnih dogodkih. Da je Moral
poiskati risbe orožja, noš in tudi osebe so resnične. Vendar pa je je tudi
sama zgodba o Erazmu zavita v temo, dokumentacijskega gradiva je bilo
malo, tako, da si je moral marsikaj tudi izmisliti. Ali pa velikan
hrvaškega stripa Andrija Maurović. Njegova zaročenka meča je izšla davnega
leta 1935, poskusil se je z stripom Z ognjem in mečem, kjer izstopajo
predvsem masovne scene. Tudi Bane Kerac, avtor popularnih stripov o Kobri,
je narisal zgodovinski strip. O vitezu Oliverju. Omenimo še slikanico
Taras Buljba, ki jo je po Gogolju priredil Andrej Kovač, narisal pa Željko
Lordanič (1979), slikanico pa je Klub devete umetnosti v Sloveniji
spremenil kar v strip. S preprosto montažo, tako da je strip kot umetniška
oblika s tem posegom močno okrnjen. Sicer pa je bilo takih posegov več, in
kolikor je znano, je samo Rade Miloševič sam prestavil svojo slikanico v
strip. Omenili smo že Sergeja Solovjeva, ki se je sicer rodil v Kursku, od
leta 1920 pa živel v Ljubljani in Beogradu, kasneje pa v Italiji. Med
srednjeveškimi stripi je znan Cesarjev oproda, ki ga je ponatisnil tudi
Majin strip. Revija je imela uredništvo v Ljubljani, strip pa je v
srbohrvaškem jeziku tiskala v Beogradu, kar je bil za tiste čase precej
nenavaden slučaj. Zdravko Sulić, ki se je zgledoval predvsem po Haroldu
Fosterju in Andriji Mauroviću, je narisal stripe Hajduk Veljko in Orjaški
lokostrelec, ki ga imajo mnogi za njegovo najboljše delo. Konstantin
Kuznjecov je narisal Stjenko Razin, Pravljico o cesarju Saltanu, Djordje
Lobačev, ki se je po bivanju v Jugoslaviji vrnil v Leningrad, pa je znan
predvsem po stripu Stjenka Razin. Med scenaristi bi omenili predvsem
Branka Vidića, ki je pisal za večino avtorjev takoimenovanega beograjskega
kroga. Pa še nekaj lahko omenimo. Samostalno stripovsko izdanje Meteor iz
leta 1958. Meteor, ki je objavil srednjeveški strip Veliki vojvoda risarja
D. Nedeljkovića. Žal sta izšli samo dve številki te samostalne revije, ki
je nekako prehitela čas.

No, prišli smo do konca poti. Do konca razmišljanja o življenju in smrti,
ki so ju delili starodavni vojščaki. Ampak zdi se, kot da to ni domena
ljudi, da je tukaj na delu nekaj več. Kot da so v svet naših življenj
posegle božanske sile, ki se igračkajo z nami. Eden najbolj genijalnih
risarjev sveta Jose Ortiz je narisal strip o štirih jezdecih apokalipse.
Kjer življenje in smrt igrata šah, v bistvu pa se poteze odločajo v
velikih bikah na našem planetu. In ko je partija končana, ko je smrt znova
zmagala, se seveda začne nova partija.
Tako, kot v stvarnem življenju.

Pa še nekaj moram povedati. Nekaj, kar se lahko delno naučimo iz stripa o
Conanu. Ta barbarski vojščak je slepo verjel v svoje orožje. V meč, za
katerega je vedel, da lahko ubije vse kar živi. Človeka, maga, demona,
boga. Verjel je v jeklo in svojega boga Croma. A se je motil. Ko je čez
mnogo leta srečal vojščaka, ki je kruto pobil njegovo pleme in njegove
najbližje, mu je leta rekel. Ni res, da je jeklo najmočnejša stvar na
svetu. Močnejše je človeško meso. Poglej, je rekel, in z roko pomignil
mladenkam, na vrhu obzidja, ki so se na njegov mig metale v smrt. Da, res
ni potreboval meča, ampak to v bistvu že vemo. Hočem namreč povedati, da
je najmočnejša stvar na svetu beseda. Beseda, ki je močnejša od vseh vojsk
vsega sveta. Beseda, ki bo tudi po koncu vsega kar je, samo čakala na
ponovno stvarjenje, da bo ponovno napisana. In prepričan sem, da bo tako
tudi ostalo in da je to edina večna resnica našega bivanja.

Žiga Leskovšek